Emma Stone: "Naučila sem se, da je tesnoba v svojem bistvu strah"

Za slavno igralko Emmo Stone je igra od nekdaj predstavljala vrsto terapije, je zaupala v intervjuju za The Talks. Že kot otrok se je borila s paničnimi napadi in igranje ji je predstavljalo način sprostitve. S pomočjo nastopanja na odru od malih nog jo je postalo manj strah preizkušati nove stvari, ki so se ji zdele zahtevne ali strašne. 

Igranje odvrne njeno pozornost od vsega drugega, kar se ji dogaja v življenju. "Ne bi rekla, da je igranje zdravilo za tesnobo, ampak kadar imamo odvečno energijo, ki je usmerjena navznoter, in povzroča, da začnemo preveč razmišljati, začnemo paničariti." Z nastopanjem ji uspe sprostiti to energijo in jo spustiti iz telesa ter preusmeriti pozornost drugam.

Ne gre za njeno slavo; zunanje prepoznavanje in hvaljenje njenih uspehov ne odpravi tesnobe, ki jo kdaj zagrabi. Slava prihaja od zunaj in dokler nam preveč pomeni, kaj o nas pravijo drugi ljudje, dokler se zanašamo na njihovo pohvalo in zagotovilo, da smo na pravi poti, bomo občutili še več tesnobe, je prepričana. 

Zamočila sem in to je v redu

"Trenutno mi je bolj pomembno, da se zavedam, zakaj sprejemam določene odločitve in da stojim za svojimi napakami. Povem si, da je vse v redu. Ne gre se za to, da bi si govorila, da sem najboljša in da mi gre odlično. Ravno nasprotno, rečem si: zamočila si in to je v redu. Ne smemo biti prestrogi do sebe."

Emma Stone je bila od nekdaj zelo občutljiva oseba, čez čas pa se je svojo senzibilnost naučila oblvadovati. "Bila sem tako stroga do sebe, preveč pritiska sem dajala nase. Naučila sem se, da je tesnoba v svojem bistvu strah. In kaj je največji strah? Strah pred smrtjo. Ničesar drugega se v resnici nimamo za bati. Ko najdemo pozitivno plat tega, vidimo, da obstaja navdušenje nad življenjem. Pravijo, da je tesnoba navdušenje brez dihanja. Tako da če zadihamo in se prebijemo čez njo, ostane samo še navdušenje."

Strah se je naučila preleviti v drugačno vrsto energije - tisto vrsto, ki jo lahko uporablja za pozitivne stvari, kot so igranje, pripovedovanje zgodb in kreativnost. Naučila se je, kako biti prisotna v svojih izkušnjah. In vse to izhaja iz nje, sprememba se je zgodila navznoter. "Nihče ne more tega narediti zame. Nobena beseda, film ali karkoli drugega. Na koncu je vse odvisno od nas."

Biti človek je okej

Ko je to spoznala, je znala bolje nadzorovati tesnobo. Dolgo časa je verjela, da je njena občutljivost prekletstvo. Ampak ni, ker jo sedaj jemlje kot dar. "Včasih sem pretirano reagirala na stvari. Še danes se me vse tako globoko dotakne ... imela sem občutek, kot da so se mi zlomila krila, kadar sem storila napako ali sprejela čudne odločitve, ki sem jih obžalovala. Ampak iz napak se učim."

Nenehno se ji zdi, da se trudi po svojih najboljših močeh, ampak ji stvari kdaj spodletijo. Naučila se je sprejeti, da je to človeško. "Biti človek je okej. To je za občutljive ljudi težka lekcija. Težko je, ker ti je tako mar za ljudi in nočeš nikogar prizadeti. Ampak to, da bolečina obstaja in da boš prizadel oziroma bil prizadet, je neizogibno."

Nič ne traja večno, je prepričana igralka. Vse je mimobežno in vse je minljivo. Zavedanje tega pomaga predvsem, kadar se ne počutimo dobro. Zato nam je lahko v uteho, da je vse, kar imamo, ta trenutek, ki ga nekoč ne bo več. "To mi daje moč, da se odpravim v svet in raziskujem, se podam na pustolovščine. Zame je ta miselnost poživljajoča."

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol