Urška Ajdišek: "Kar o telesu pove rentgen, nam o duševnem zdravju povedo sanje."

Ko gre za vsakdanje telesne tegobe in neugodja, si ljudje znamo hitro pomagati.

Vemo, kaj moramo storiti, če smo lačni ali žejni, že majhen otrok pa ve, da si mora nalepiti obliž, kadar pade, se rani in mu teče kri.

O tem, kaj storiti, če nas je strah ali nas mučita tesnoba in potrtost, pa smo se odkrito začeli pogovarjati šele v zadnjih nekaj letih.

"Si znamo pomagati v psihičnih stiskah? Kako ravnati takrat? Bi znali naučiti otroka, kaj mora storiti v takih primerih?" se v knjigi Sanje uvodoma sprašuje Urška Ajdišek, psihoterapevtka, jungovska psihoanalitičarka in supervizorka pri Mednarodni zvezi za analitično psihologija v Zurichu. "Če želimo spoznati, kako ali zakaj smo se znašli v kaki psihični stiski, si lahko pomagamo s sanjami," dodaja.

Terapevtske sanje

O izjemni zdravilni, sporočilni in celo diagnostični moči sanj je govoril že Carl Gustav Jung. Sanje je razumel kot poskus človeške psihe, da zavestnemu jazu prenese sporočila, ki so pomembna za njegov razvoj.

"Nobeno drugo psihološko diagnostično sredstvo tako natančno ne zadene naših notranih dilem, kot jih prav sanje," piše Urška Ajdišek in nadaljuje: "Kadar se ljudje znajdemo na razpotju ali se soočamo s konkretnimi psihičnimi težavami, bi namreč samo z nekaj časovno omejenimi pogovori težko določili bistvo svoje težave. Takrat nam pomagajo sanje. Sanje zdravijo naš vsakdan. Prikazujejo nam našo notranjo resnico in resničnost. Naši psihični in pogosto tudi telesni bolezenski znaki so simbolna slika našega stanja in kličejo po tem, da bi jih razumeli. Poiskati moramo njihov pomen, da se lahko pozdravimo. Gre torej za metodo, po kateri se naučimo razumeti sporočila svojega nezavednega, da lahko izboljšamo svoj način življenja."

Da bi sanje postale orodje terapevtske pomoči (in samopomoči), jih gre videti kot najglobljo govorico človeške duše. Te vrste interpretacija sanj seveda nima nič opraviti z nekakšnim prerokovanjem ali tolmačenji po ljudskih sanjskih bukvah.

"Vse sanje nosijo pomen, čeprav jih včasih ne razumemo. Namenjene so temu, da notranje rastemo in se uresničujemo kot celota. Po njih nam duša sporoča, kam se usmeriti, ali z drugimi besedami, kakšen je naš življenjski potencial, kaj vse zmoremo, če se pravilno usmerimo. Če se jim upiramo, to svojo rast zaviramo. Če smo v stiku s seboj, se svojih sanj spomnimo ali se tega naučimo. In če se svojih sanj zjutraj spomnimo, jih lahko skušamo razvozlati ter po njih živeti."

Sanje, pravi avtorica, so vedno prikrojene posamezniku. Osebe, ki v njih nastopajo, imajo za sanjalca vedno specifičen, njemu lasten pomen. Če bi iste sanje sanjal nekdo drug, ki živi v drugačnih okoliščinah, bi bila interpetacija teh sanj popolnoma drugačna. Sporočilnost točno določenih sanj je v močni soodvisnosti s kontekstom sanjalčeve osebne zgodbe.

Sanje pa so lahko tudi veliko več.

Nedoumljivo več.

Ste vedeli, da:

• je Paul McCartney, član zasedbe Beatles, melodijo za skladbo Yesterday najprej slišal v sanjah?
• Se je Jeffu Johnsonu, prvemu zaposlenemu v Niku, ime za športno znamko Nike prikazala v sanjah?
• Je Abrama Lincoln, nekdanji ameriški predsednik, noč pred svojo smrtjo sanjal, da ga bodo ubili?
• Steven King, slavni pisatelj, ideje za svoje grozljivke črpa iz sanj?
• Se je Friedrichu Augustu Kekuleju v sanjah razkrila struktura molekule benzena v obliki uroborosa – kače, ki grize v lasten rep?

Diagnostična metoda

Avtorica se bolj kot silni kreativnosti in skrivnostni moči sanjskih vsebin posveča njihovi terapevtski vrednosti. Za slednje je že mogoče najti potrditve tudi v najnovejših znanstvenih dognanjih.

"... sanje delujejo, četudi nas ne zanimajo, a če nas zanimajo, psihično napredujemo. Hitreje in globlje," navaja.

Sanje, je prepričana, se tudi nikoli ne motijo. Motimo se lahko le ljudje, ko jih napačno interpretiramo. V jungovski analizi in psihoterapiji sanje zato uporabljajo kot dragoceno diagnostično metodo - tako dragoceno, kot je rentgenska slika v medicini.

"Če si zlomimo kost, z rentgenom ugotovimo kraj in vrsto njenega zloma ter jo začnemo zdraviti. Podobno je s sanjami v psihičnem življenju. Ko v psihi zaznamo dolgoročno škodljivo dogajanje, to najprej občutimo kot psihično nelagodje, tesnobo, stres, žalost in depresijo. Kar o telesu pove rentgen, nam o duševnem zdravju povedo sanje. Potem ko razumemo sporočilo svojega sanjskega rengena, lahko začnemo zdraviti oziroma uravnoteževati svojo psiho. Lahko pa seveda tudi zamahnemo z roko in nadaljujemo po starem. A prav zato je dobro poznavanje sanjskega sporočanja tako zelo pomembno."

Sanje nam kažejo ogledalo, trdi Urška Ajdišek. Ogledalo, v katerem lahko vidimo, kje so naši potenciali za osebnostno rast. "Kažejo nam tiste vsebine, ki jih sami ne vidimo. Kažejo nam, kaj smo potlačili, ker nam ni bilo všeč, in bo v bliđnji prihodnosti v taki ali drugačni obliki izbruhnilo na dan. Predstavljajo nam tudi vsebine, ki jih iz različnih razlogov ne zmoremo videti, so pa pomembne za naš preboj k lastnemu življenjskemu poslanstvu in seveda tudi uspehu. Kažejo nam torej naš hrbet, ki ga ne moremo videti brez tega ogledala."

Za pokušino le nekaj zanimivih poudarkov iz knjige:

Sebstvo v sanjah

Sebstvo – nadosebna, transpersonalna isntanca – kreira sanje. Nastopa v kratkih, a energijsko močnih sanjskih slikah, pobliskih ob življenjskih prelomnicah, prehodih med obdobji, ko spreminjamo življenjsko filozofijo, način življenja ali se notranje preobražamo.

"V sanjah se to lahko odraža na primer kot prehod čez reko. Sanjski liki sebstva so lahko krog, sonce, zlato, prstan, diamant, okrogla miza, biser, školjka, vrt, drevo, cvet, kraljevski par, lahko tudi kvadrat (v smislu povezanosti s številom štiri), okrogel kamen (kot simbolj nesprejmljivosti; Jung ga je primerjal z mandalo, simbolično naravo celovitosti s središčno točko). Sporočila sebstva v sanjah so pogosto jasna sama po sebi."

Ego v sanjah

Ego je hkrati središče in celota človekove zavesti. Njegova naloga je ohraniti osebno identiteto, osebni razvoj, spomin in preverjanje realnosti. Egu je nadrejeno sebstvo tako, da mu pošilja sporočila v obliki simbolov iz sanj.

"Ego je v sanjah včasih predstavljen kot avto, ki sanjavcu pomaga doseči kak cilj, še pogosteje pa kor junak, ki premaguje določene preizkušnje. Stopnja nevarnosti sanjskih preizkušenj je odvisna od izzivov sanjavca v budnosti, vsekakor pa mu sanjka preizkušnja lahko pomaga, da se tako okrepljen potem sooči z nevarnostjo tudi v budnem stanju."

Kompleksi v sanjah

V sanjah se srečujemo tudi s svojimi kompleksi. Ko se večina naše življenjske energije zadržuje v osebnem nezavednem – v naših kompleksih -, na primer sanjamo, da želimo steči stran, a ne moremo, ali hočemo koga udariti, pa ga ne moremo. Takrat sanjamo o vsebinah, ki jih skušamo skriti sami pred sabo. Pa vendar, to, da smo ’zakompleksani’, ne pomeni, da je z nami kaj narobe. Vsi imajo komplekse. So razlog, da v našem nezavednem energija kroži in se giblje, kar pomeni, da živimo.

"A, če jih ne predelujemo, jih bomo srečevali povsod okrog sebe. Če na primer ne prepoznamo svojega kompleksa manjvrednosti glee telesne višine, se bom vsakokrat, ko bo zraven nekdo višji od mene, počutila manjvredno: občutljiva bom, jezna, zadirčna, a mi ne bo jasno, zakaj se tako počutim."

Za več branja o tem, kako se v sanjah prikazuje naša senca, persona, anima in animus, pa tudi, kaj pomeni, ko se v naših sanjah poleg arhetipskih vsebin v naših sanjah kot instiktiven del nas pojavljajo živali, priporočamo v branje knjigo Sanje.

Sanje

Tiha zgodba naše duše

Knjiga Sanje obravnava vse elemente človekove psihe, celotno psihično strukturo, interpretacije najpogostejših simbolov in dinamiko psihoterapevtskega procesa s pomočjo sanj.

Sanje so, kot večkrat povedano, lahko tudi terapevtske. Še več. Čim obsežneje jih dojemamo, tem bolj terapevtske postajajo.

• "Človeška psiha je zgrajena iz treh plasti ali stanj, to so zavedno, individualno in kolektivno nezavedno. V zavesti domuje ego, v individualnem nezavednem pa so vsebine, ki jih ego ne zmore predelati, zato jih potisne v individualno nezavedno: temu bi lahko rekli tudi ’nevrotsko območje’, saj mu vladajo kompleksi in tisto, kar je bilo prvotno sestavina zavestnega ega, a se je zaradi travmatskih dogodkov ločilo od njega in zdrknilo v ’vrečo’ individualno nezavednega. Tretje, najgloblje območje pa je kolektivno nezavedno z arhetipi. Človeško drušo torej ’sestavljata’ prastara arhetipska filogeneza in na njej nastala ontogeneza. Freudova psihoanaliza obravnava človeka ontogenetsko, torej od rojstva, Jungova pa se loteva zgodovine človeškega duha." - v predgovoru knjige Sanje Jožef Magdič, dr. med., analitični psiholog, psihiater