Dobre knjige: Keplerjev triler, osupljiva klasika Amy Tan in ljubezenski roman Susanne Tamaro

Za ljubiteljev napetega čtiva je tako zdaj tu Hipnotizer Larsa Keplerja – eden iz serije romanov o kriminalistu Joonu Linnu, ki je prevedena v štirideset jezikov, prodanih pa je več kot dvanajst milijonov izvodov.

Lars Kepler je sicer psevdonim zakoncev Alexandre Coelho Ahnodoril in Alexandra Ahndorila. Gre za uveljavljena avtorja, ki sta tudi pred ero Larsa Keplerja izdala več nagrajenih romanov. Živita v Stockholmu na Švedskem.

Lars Kepler: Hipnotizer

Grozljiv trojni umor pritegne pozornost kriminalističnega inšpektorja Joona Linna.

Morilec je na begu, policija pa ima le eno pričo – fanta, ki preživi družinski pokol. Storilec je očitno hotel, da umre tudi on: fant ima več sto vbodnih ran in je v šoku. Linna, ki nujno potrebuje informacije, ne vidi druge možnosti kot hipnozo.

V primer se vključi dr. Erik Maria Bark, ki naj bi preživelo pričo hipnotiziral in tako policiji priskrbel vsaj sled za morilcem.

»Fant vsake toliko odpre oči,« reče Joona in zre skozi zastekljena vrata.

»Ja, to sem opazil.«

»Kaj se bo zgodilo zdaj?«

»S pacientom?«

»Ja, ko ga boste hipnotizirali.«

»Med dinamično hipnozo se pacient skoraj vedno razcepi v jaz, ki bolj opazuje, in jaz ali več jazov, ki opazovano doživljajo.«

»Kot da bi samega sebe gledal na odru?«

»Ja.«

»Kaj mu boste rekli?«

»Predvsem mu moram vliti občutek, da je na varnem. Doživel bo grozovit pretres, zato mu bom za začetek razložil, kaj nameravm, in potem bom prešen na sproščanje. Pomirijujoče mu bom prigovarjal, da postajajo njegove veke težke, da želi zapreti oči, da mora globoko dihati skozi nos; nato se bom selil čez vse telo od glave do pet, nazadnje pa bom isto storil v obratnem vrstnem redu.«

Erik čaka, da si Joona vse zapiše. 

»Zatem preidemo v fazo, ki se ji reče indukcija,« nadaljuje Erik. »in kjer pomagam pacientu, da si predstavlja določene kraje in preproste dogodke, nato pa predlagam, da stopi globlje v svoje misli, dokler potreba po obvladovanju položaja praktične ne zvodeni. Podobno je, kadar berete knjigo, ki postane tako napeta, da se sploh ne zavedate več, da sedite in berete.«

Bo hipnoza uspela in bo Joono dobil vsaj kakšno sled, namig, opis, kar koli? 

Triler Hipnotizer ni pustil ravnodušnih tudi najbolj zahtevnih kritikov.

• "Bogat prispevek k čedalje širšemu naboru skandinavskih kriminalnih romanov. Pričakujte kofeinske napitke, turobno vreme in odrezane ude." - Entertainment Weekly

Prvenec Amy Tan

»Ker z obema nogama stojim trdno na tleh in nisem nagnjena k sanjarjenju, sem le redko razočarana,« v predgovoru ob 30. obltnici prve izdaje romana Klub veselja in sreče zapiše Amy Tan.

»Preden je roman Klub veselja in sreče izšel marca 1989, sem možu rekla, da bodo izvodi kakih šest tednov samevali na knjižnih policah, nato pa končali v razrezu. Slišala sem, da taka usoda čaka večino prvencev, in prav nobenega razloga ni bilo, da bi mojemu šlo kaj bolje. Pravzaprav bi mu lahko šlo še slabše. Navsezadnje je šlo za čudne zgodbe izpod peresa neznane pisateljice kitajsko-ameriškega rodu. V tistih časih so bile knjige, ki niso sodile v mainstream, označene kot ’etnične’, ki so jih v roke jemali prav posebni bralci, predvsem študenti etničnih študij. Liki so matere, ki so se priselile iz Kitajske, in njihove sodobne, v ZDA rojene hčere, stare nekaj čez tridet let. Njihovi odnosi so obremenjeni z leti nerazumevanja in nakopičene bolečine. Materini upi in pričakovanja postanejo hčerini porazi. Hči materin nasvet sprejme kot zavrnitev tega, kdo v resnici je. Materi se zdi, da je hči povsem odtujena od nje in da se ni v življenju prav ničesar naučila od nje, ki ji v življenju želi le najboljše.

Kdo bi plačal, da bi to prebral?« se je takrat spraševala avtorica, potem pa dodala: »Zadnjih trideset let se čudim neizpodbitnemu dejstvu: marsikdo. In tem ljudem sem neznansko hvaležna.«

Osupljiva izdaja klasike Amy Tan o materah in hčerah je bila prevedena v 35 jezikov. 

Klub veselja in sreče

Štiri matere, štiri hčere, štiri družine, katerih zgodovina se spreminja s štirimi vetrovi, odvisno od tega, kdo pripoveduje zgodbo.

Leta 1949 so se štiri Kitajke, ki so se malo pred tem priselile v San Francisco, začele sestajati, da bi jedle dim sum, igrale mahjong in se pogovarjale. Združene v skupni neizrekljivi izgubi in upanju se poimenujejo Klub veselja in sreče. Nočejo se prepustiti malodušju; raje se družijo, da bi se spodbujale in zbirale denar.

»Če bi obupale, bi bilo, kot da si želimo tistega, kar je že bilo izgubljeno. Ali da podaljšujemo tisto, kar je neznosno.« 

Štirideset let pozneje se zgodbe in zgodovina nadaljujejo.

»Oče me je prosil, naj bom četrti vogal Kluba veselja in sreče. Nadomestila naj bi mater, katere sedež za mizo in mahjong je bil prazen vse od njene smrti pred dvema mesecema. Oče pravi, da so jo ubile lastne misli.

’V glavi je imela novo zamisel!’ je rekel. ’A preden ji jo je uspelo ubesediti, je zamisel postala prevelika in je počila. Očitno je bila zares slaba zamisel.’

Zdravnik je rekel, da je umrla zaradi cerebralne anevrizme. In njene prijateljice iz Kluba veselja in sreče so pravile, da je umrla kot zajec: hitro in z nedokončanimi opravki. Nasledndje srečanje kluba naj bi gostila moja mama.«

Nekaj odzivov kritikov na roman Klub veselja in sreče:

• »Močno kot mit.« — The Washington Post Book World
• »Čudovito napisano. Knjižni dragulj.« — The New York Times Book Review
• »Mogočno. Polno čarovnije. Dokler romana ne preberete do konca, se nič drugega ne bo zdelo pomembno.« — Los Angeles Times

Velika ljubezenske zgodba

Knjige kolumnistke in pisateljice Susanna Tamaro so se samo v Italiji prodale v milijonih, prevedene pa so bile v vrsto svetovnih jezikov. 

Napisala je več kot 25 romanov in prejela številne nagrade, pohvali pa se lahko celo s soavtorstvom besedila pesmi, ki ji je uspelo priti v finale glasbenega festivala Sanremo. 

Roman Velika ljubezenska zgodba v ospredje postavlja Edith in Andrea, provokativno najstnico in pedantnega kapitana, katerih poti se naključno križata na trajektu, ki pluje iz Benetk proti Grčiji.

Gre le še za enega od neštetih malih trenutkov, iz katerih je zgrajeno življenje. Trenutek, ki jima za vedno spremeni prihodnost.

 »Najino prvo srečanje ni bilo eno boljših.

Julija 1978 sem bil že štiri leta zaposlen kot kapitan na pomorski liniji, ki je povezovala Benetke s Pirejem. Med zimsko sezono smo prevažali predvsem tovornjake, poleti pa so ti prepustili večino prostora avtomobilom in prikolicam turistov. Še vedno je bilo veliko obiskovalcev, ki so potovali brez avtomobila, največkrat študenti, ki so bili brez ficka in so spali na najcenejši način, torej v spalnih vrečah na palubi trajekta.

Tvojo skupino sem opazil, ko smo že nekaj časa pluli. Osupnilo me je, da ste prav vsi kadili, v temi sem lahko videl le roj gorečih lučk. Spomnim se, kako sem pomislil: tako mladi in že kadijo kot Turki. Ob zori ste se vsi zavili v spalne vreče kot gosenice v pričakovanju preobrazbe. Kasneje ste se zbrali v krogu in nekaj vas je začelo igrati trstenke.

Bilo je proti poldenvu, ko sem se napotil proti jedilnici. Zraven stopnic, ki vodijo na poveljniški most, si sedela s prekrižanimi nogami. V rokah si imela cigareto. 

Ustavil sem se.

»Gospodična, tu je prepovedano kaditi.«

Cigarete seveda nisi ugasnili, prav nasprotno, še močneje si potegnila. Iz nosnic ti je prilezel dim, kot bi bila kitajski zmaj.

»Kdo to pravi?«

»Opozorilna tabla za vašim hrbtom.«

Bi se lahko dva, ki sta si tako različna, privlačila? 

Sledijo trenutki ljubezni, najprej skrivne, potem obdobje dolge ločitve, nevarnost skrivnosti, nepričakovana sreča in težka preizkušnja … In na koncu otok, prežet z vetrom in s soncem, kamor se dva zatečeta, da bi obnovila razpadajočo hišo in si ustvarila dom. Otok, na katerem Andrea ostane sam. Resnično pomembni dialogi, ki se nikoli ne končajo. Kljub temu da mu vsakodnevna skrb za vrt in čebele ljubljene žene pomaga, da znova zaživi, Andrea ne preneha govoriti s svojo ženo. Z nežnostjo in strastjo ji pripoveduje njuno veliko ljubezensko zgodbo.

Obljubi ji, da bo našel njuno hčer Amy, ki je z njima že pred leti pretrgala vse vezi. Morda je možno na novo začeti, se vrniti k družini ne glede na vse žal besede in neprijetne resnice?

Preprosta, a hkrati čustev polna zgodba, ki nam postavlja temeljna vprašanja o povezavi med človeškimi dušami, o naši zmožnosti, da se spremenimo, o usodi, ki nas združi in loči.

Velika ljubezenska zgodba je čustven roman, poln modrosti, ki nam lahko pokaže pot do preporoda, ki ga vsi iščemo.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del