Žal je njegovo kariero uničila odvisnost, tega, kar je sledilo, ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku.
Aleksandar Gvozdenović je nekdanji športnik, ki bi lahko dosegel veliko, vendar je bila odvisnost močnejša. Z nogometom se je začel ukvarjati leta 1987 v klubu Hajduk, kjer je postal vratar. Dva tedna pozneje je prestopil v Rad, začel v mladinskih selekcijah, postal kapetan, nato pa se je vse nenadoma spremenilo. Kot pravi sam, je bilo njegovo otroštvo srečno in skoraj idealno.
"Moj oče ni bil rojen Beograjčan. Tja je prišel zaradi izpopolnjevanja, a so ga zapeljale luči velikega mesta. Imel je težave z alkoholom in na koncu se zdi, da ga je alkohol premagal. Po vseh pravilih bi moral biti jaz nasprotnik tega. Zadnje leto njegovega življenja sem videl vse. Spominjam se ga kot človeka mogočne postave, bil je impresiven, nato pa je prišel v stanje, ko je postal kot vejica," pravi Aleksandar. V najstniških letih so ga vse bolj začele zanimati gostilne in takrat se je začel njegov padec.
"Devetdeseta so bila leta lomov, leta vsakodnevnih preizkušenj. Mladost te vodi, ti daje ideje in moč, vendar v tej moči ne prepoznaš pasti in vab, ki postanejo vsakodnevne in te sčasoma premagajo. Tako je bilo pri meni. Svoj poraz, nezaupanje vase in vse slabe stvari povezujem z alkoholom," je Gvozdenović povedal za Euronews Srbija.
Z leti je odvisnost postajala vse močnejša, nogometna kariera pa je padla v ozadje, dokler ni popolnoma ugasnila. Čeprav so mu prijatelji in mama poskušali pomagati, pravi, da za sodelovanje ni bil odprt. Ko je spoznal, da tako ne gre več, se je odločil zapustiti družinski dom in nato na ulici preživel šest let.
"Bil sem vratar, vratarji pa smo čudna sorta. To je treba ukrotiti, usmeriti. S športom se nisem ukvarjal, kot bi se moral – zdaj se šele ukvarjam pravilno. Nisem imel moči, nisem bil tip za boj. Izogibal sem se, manipuliral, nisem znal pravilno odgovoriti na izzive. Misliš, da si veliko večji, kot si v resnici, postaviš enačbo povsem nerealno. Potem, ko vidiš, da ni tako, in ko nečimrnost opravi svoje, v nekem trenutku prerežeš, stopiš pred ogledalo in si rečeš: gremo znova, vse od začetka," je povedal Gvozdenović.
Brez pomoči in podpore je, kot pravi, leta preživljal na beograjskih ulicah. "To je bil beg, iskanje Aleksandra. To je zelo drago ime – zaslužiti si ga moraš. Deset črk, črko po črko, pa da vidimo, kje si. Greš na ulico in se trudiš, da ne bi srečal koga pomembnega. Ljudje so me prepoznavali, zato sem izpilil zgodbo: da sem ravno končal tretjo izmeno, da me je ujel prehlad, da sem si pustil brado zaradi fore," je povedal Aleksandar in dodal, da iz tistega obdobja nosi težke spomine.
V nekem trenutku je, pravi, življenje skrčil na eno samo stvar – delo za alkohol. "Najemnina na ulici je zelo draga. Delal sem na tržnici. Nosil sem cev, težko milijon kilogramov, za čiščenje tržnice. Točno sem vedel, koliko denarja potrebujem za alkohol – in to je bilo vse," iskreno pove Gvozdenović.
Zelo ga je prizadelo zavračanje, zato je moč poiskal v veri. "Zgodi se, da se prijaviš na oglas, te sprejmejo, potem pa prideš in tisti, ki te je sprejel, začuti, da živiš na ulici – in se nikoli več ne vidita. Tega nisem mogel prenesti. Obrnil sem se k veri, k samostanom. Hotel sem iti v samostan in ljudi vprašati, kaj naj naredim."
Srečanje, ki je spremenilo vse
Spal je na klopeh, v vežah, vhodih, včasih pa, kot pravi, tudi stoje. Imel je en topel obrok na dan – v cerkveni ljudski kuhinji, ki se nahaja nedaleč od Skadarlijske česme, kjer je najpogosteje preživljal čas. Pogosto so mu pomagali tudi naključni mimoidoči, dokler se med njimi ni znašla njegova mladostna ljubezen – Jelena.
View this post on Instagram
"2. december 2018 je trenutno najpomembnejši datum v mojem življenju in upam oziroma vem, da jih bo še več. Z mojo Jeleno sva bila skupaj pred kakšnimi 25 leti. Bila sva v zvezi, ki je obetala. Potem pa je vsak odšel svojo pot. Moja Jelena se je izpopolnjevala na vseh področjih, napredovala, jaz pa ji nisem mogel slediti. A ker življenje piše romane, se je zgodilo, da je 2. decembra prišla, me prepoznala pri Česmi, me objela – in danes živiva v skupnem stanovanju," pravi Aleksandar.
Preberite še:
- Padec nekdanje nogometne legende: včasih njegovi dnevi prežeti s slavo, zdaj z alkoholom
- Pretresljiva izpoved znanega športnika: žrtev spolne zlorabe je bil že pri šestih letih
- Legendarni nogometaš postregel z grozljivo izpovedjo: "Nekajkrat sem umrl, v umetni komi sem bil dolgih 18 dni"
Po usodnem srečanju je Aleksandar začel dolg proces zdravljenja in okrevanja od odvisnosti, tokrat pa je imel stabilno podporo. Čeprav je bil proces zahteven in dolg, poudarja, da je bila za to, da je ostal na pravi poti, ključna ljubezen. "Ko je taka ženska lahko odložila svoje življenje, kakršno je imela, in mi podarila upanje, roke, objem … Res bi me bilo sram, če ne bi vsaj poskusil," sklene Aleksandar.
Povzeto po: Stil.rs
