Deinstitucionalizacija psihiatrije v Evropi: ITALIJA je s svojo reformo (in REZULTATI) lahko velik zgled

Naj spomnimo: o tej pereči temi smo pred leti pisali tudi na našem spletnem portalu (TUKAJ), zato se pridružujemo upanju, da bodo razkritja portala N1 Slovenija morda lahko zadnja v seriji te vrste.

V Evropski uniji na tisoče ljudi z resnimi duševnimi motnjami živi v osami in izoliranih od družbe, ne da bi prejeli vso potrebno oskrbo. Vsaj 150 milijonov evrov sredstev Evropske unije, namenjenih izboljšanju njihovega položaja, pa je bilo porabljenih v druge namene, pregled stanja psihiatrije v Evropi začne članek Civio.es, ki ga v nadaljevanju povzemamo v upanju na korenite spremembe tudi pri nas.

Čas za korenite spremembe

"Nisem predmet, sem oseba. Potrebujem svojo svobodo,” je Rusi Stanev rekel svoji odvetnici Aneti Genovi, tik pred tem, ko je njegov tožben zahtevek pristal na mizi Evropskega sodišča za človekove pravice.

Leta 2011 je bilo za Stanevom skoraj desetletje življenja varovanca v socialno varstvenem zavodu Pastri v Bolgariji, kamor so ga premestili brez njegovega soglasja.

Zavod, štiristo kilometrov oddaljen od njegovega doma, ni premogel tekoče vode in stranišč. Tisti, ki so tam živeli, so svoje potrebe opravljali v 'zanikrnih' zakloniščih, z luknjami, izkopanimi v zemlji, prekritimi s snegom in iztrebki.

Nekatere postelje v zavodu so bile brez vzmetnic.

Ko je Amnesty International obiskala Pastro, je bolničar v instituciji takole pojasnil, kako so nekateri pacienti v bolnišnicah spali: "Svoje plašče so si namestili čez kovinske palice in nato ležali na njih."

Stanevu so leta 1975 diagnosticirali shizofrenijo, resno duševno motnjo, za katero trpi 1,5 milijona ljudi v Evropi.

Shizofrenija lahko povzroči blodnjave misli in halucinacije, pa tudi druge zdravstvene težave, kot so srčno-žilne ali presnovne bolezni, zaradi katerih bolniki živijo manj let od povprečja.

Stanev je umrl leta 2017, star 61 let, ko je bila pričakovana življenjska doba v njegovi rodni Bolgariji okoli 75 let.

Medtem ko je živel v Pastri, je Rusi Stanev lahko samo trikrat zapustil institucijo – nazadnje, ko je poskušal pobegniti.

V Pastri mu ni bilo dovoljeno izbrati oblačila, ki bi jih lahko oblekel, prav tako ni bil deležen socialne in zdravstvene oskrbe, ki jo je potreboval.

Leta 2012 je Evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo proti Bolgariji zaradi ponižujočih razmer in slabega ravnanja z njim.

Kriza človekovih pravic

"Ko si nameščen v takšno ustanovo, postaneš žrtev večkratnih kršitev človekovih pravic, si bolj izoliran, nimaš stika z zunanjim svetom in tam živiš dolgo časa," ve povedati psihiater Roberto Mezzina, ki je pred upokojitvijo vodil referenčni center za duševno zdravje v Trstu v Italiji.

Pa vendar obstaja tudi drugačna pot. Kar z lastnim zgledom dokazujejo prav v Italiji, kjer zdaj že več kot 40 let sledijo prepričanju, da je 'integracija ljudi s hudimi duševnimi motnjami v skupnost možna'.

Prav v Italiji so v vsem tem času uspeli dokazati, da ljudem (tudi tistim z najhujšimi duševnimi motnjami) ni potrebno preživeti preostanek življenja v odmaknjenih in težko dostopnih ustanovah, če jim ob tem zagotovijo pomoč v njihovem okolju, ne da bi zapustili družino in tiste, ki so jim blizu.

Bolniki s shizofrenijo, ki živijo integrirani v svojih skupnostih, imajo večjo avtonomijo in izboljšajo se tako njihovi simptomi kot kakovost življenja.

Svetel primer deinstitucionalizacije psihiatrije v Italiji žal ostaja prej izjema kot pravilo na evropskih tleh.

Po mnenju komisarja za človekove pravice pri Svetu Evrope ostaja 'stanje duševnega zdravja in pomanjkanje kvalitetnih storitev pomoči dolgo zanemarjena kriza človekovih pravic v Evropi'.

V Bolgariji teh storitev praktično ne poznajo:

• večina psihiatričnega zdravljenja se izvaja v psihiatričnih ustanovah na oddaljenih območjih, kjer 30 % pacientov ostane več kot tri leta, kar ovira njihove odnose s svojci in njihovo socialno integracijo, navaja Evropska Združenje za psihiatrijo.

Tiskovna predstavnica združenja Martina Rojnic je tovrstno oskrbo označila za primer 'slabe prakse', ki prispeva k večji stigmi. V enem od nedavnih poročil je bilo mogoče brati celo opozorilo, da so pacienti v bolgarskih psihiatričnih ustanovah še naprej 'fizično trpinčeni s strani osebja ... klofutajo, porivajo, udarjajo, brcajo in udarjajo s palicami'.

Čeprav so v drugih državah EU razmere nekoliko boljše, oskrba ljudi s hudimi duševnimi motnjami še vedno ni ustrezna, še manj pa optimalna.

Evropa različnih hitrosti

Stanje je najbolj alarmantno v državah srednje in vzhodne Evrope, a ne izključno, pišejo na Civio.es. 

Na Češkem je bilo več kot štiri leta hospitaliziranih 1343 ljudi s shizofrenijo, od tega 260 več kot dve desetletji. Tudi na Madžarskem so časi institucionalizacije dolgi: vsak peti človek v psihiatričnih enotah je hospitaliziran najmanj eno leto ali več.

Evropska unija je poskušala trend obrniti z velikimi finančnimi injekcijami v obliki strukturnih skladov, ki pa jih države članice niso vedno pravilno porabile.

Bolgarija, Madžarska, Latvija, Litva, Romunija in Slovaška naj bi po poročilu Evropskega parlamenta iz leta 2016 preusmerile najmanj 150 milijonov evrov v obnovo starih bolnišnic za duševno zdravje ali gradnjo novih.

Povsem drugače je bilo v nekaterih drugih evropskih državah.

"Preden so se azili začeli zapirati, smo tudi tam imeli ljudi, ki so celo življenje preživeli v psihiatrični bolnišnici in razmere so bile strašne," pripoveduje medicinska sestra in specialistka za duševno zdravje Sara Fernández Guijarro.

Od leta 1970 so se stare psihiatrične bolnišnice začele zapirati v Italiji, Angliji in Španiji, kar strokovnjaki danes ocenjujejo kot uspeh.

"Duševno zdravstveno varstvo v skupnosti je boljše in cenovno dostopnejše od bolnišnične oskrbe," pravi Rojnic, psihologinja Susana Ochoa Güerre pa dodaja, da je šele z deinstitucionalizacije 'prišlo do zelo pomembne spremembe', ki je omogočila 'humanizacijo nege'.

Manj je v resnici več

Kazalnik, ki najbolje osvetli stanje oskrbe psihiatričnih pacientov v posamezni državi, je postal podatek o številu psihiatričnih postelj v bolnišnicah, pri čemer (po teoriji) velja, da manj kot jih je, manj je stalnih sprejemov.

Uradni podatki tako Eurostata kot OECD kažejo, da se številke v večini Evrope sčasoma znižujejo.

In 2018, 🇮🇪Ireland had the 3rd LOWEST number of hospital beds for psychiatric care per 100 000 inhabitants in the EU.
👉https://t.co/ENxAYxG5c8@IrishPsychiatry @MentalHealthIrl @MHCIreland @PNA_IRL @MHReform @Shineonlineirel @ThePCHEI @lustforlife @eurireland @JigsawYMH @Aware pic.twitter.com/Qjew97ppjM

— Europe Direct Sligo (@ed_sligo) October 9, 2020

O Evropi dveh hitrosti na področju bolj humane oskrbe psihiatričnih bolnikov pričajo tudi podatki Svetovne zdravstvene organizacije (WHO). Ti kažejo, da je osredotočenost na oskrbo bolnika znotraj skupnosti namesto v psihiatričnih ustanovah navkljub svojim prednostim v Evropi zelo neenakomerno porazdeljena po državah.

V enem od poročil Sveta Evrope je tako v oči bodlo opozorilo o slabih razmerah za psihiatrične bolnike na Malti, v Belgiji in Nemčiji pa število psihiatričnih postelj na prebivalca še naprej ostaja visoko.

Pa vendar zagovorniki skupnostne oskrbe ne pričakujejo nemogočega, tj. popolnega izginotja psihiatričnih postelj, saj se zavedajo, da obstajajo tudi ljudje, ki se ne morejo vrniti v skupnost, naj bo tako zaradi narave njihove motnje ali pomanjkanja sredstev. Njihova namestitev v enotah za daljše bivanje je po njihovem mnenju na mestu, a se tudi število takšnih bivanj vse bolj zmanjšuje.

Model skupnostne oskrbe je praviloma usmerjen v izogibanje sprejemom v bolnišnico. Izjeme so primeri, ko nastopi osebnostna kriza, a tudi takrat so naklonjeni krajšim bivanjem, tj. od nekaj dni do nekaj tednov.

"Ena od stvari, ki povzroči največ stresa, je prav spomin na sprejem v bolnišnico in kako hudo je takrat bilo," pravi Ochoa.

Podatki o psihiatričnih posteljah pa niso edini kazalnik, ki ga gre upoštevati pri oceni, kako dobra je psihiatrična oskrba v državi. Te podatke gre analizirati skupaj s še nekaj drugih paramatrov, na primer: število in specializacija strokovnjakov za duševno zdravje ter razpoložljivost virov, kot so dnevni centri.

Prav pomanjkanje specializiranih strokovnjakov za duševno zdravje lahko namreč upočasni prehod v deinstitucionalizacijsko fazo.

"Skandinavske države so zgled, ki mu gre slediti," pravi Ochoa. Njihovi nacionalni zdravstveni sistemi imajo veliko število psihiatrov in psihologov na 100.000 ljudi.

Na za ponazoritev omenjenega z vami delimo izsledke študije, ki je primerjala skupnostno oskrbo dveh območij: Helsinkih in Uusimai na Finskem ter Gironi v Španiji.

Izkazalo se je, da Finska premore 98,3 medicinske sestre na vsakih 100.000 odraslih, kar je veliko več kot 6,5 strokovnjakov, ki so na voljo v španski Gironi.

V južnih evropskih državah (kot sta Italija in Španija) za tovrstno področje javnega zdravstva namenjajo manj sredstev, zato tam ostaja najbolj bistvena prav podpora družin.

Opolnomočeni pacienti

"V modelu skupnostne oskrbe, ki se izogiba trajni hospitalizaciji, je cilj bolnika popolnoma opolnomočiti," pravi Rojnic.

Da bi to dosegli, si zagovorniki prizadevajo zagotoviti zdravstvene in socialne vire za zagotovitev popolne vključenosti bolnikov prek centrov za duševno zdravje, dnevnih bolnišnic ter enot za poklicno in psihosocialno rehabilitacijo. Včasih bolniki potrebujejo tudi nego na domu. Strokovnjaki primarnega zdravstvenega varstva prav tako igrajo ključno vlogo v celotnem procesu, kot tudi specialisti, torej psihiatri, psihologi, medicinske sestre, strokovnjaki za duševno zdravje, socialni delavci in delovni terapevti.

Multidisciplinaren skupnostni pristop k integraciji pacientov pomagata tudi v boju proti stigmi, ki je ena glavnih ovir za duševno zdravje.

V italijanski pokrajini Trst so ljudje s shizofrenijo del občinske zadruge, nekateri pa delajo v restavracijah na tem območju. "Postali so viden izziv za stigmo. Več kot je takšnih situacij, manj je stigme," pravi Mezzina.

Kot zadnji, a še kako ključen dejavnik prehoda v model skupnostne oskrbe, lahko svoj levji delež dodajo ljudje, ki imajo ali pa so nekoč imeli hujšo duševno motnjo. Prispevajo namreč lahko svoj izkustveni kapital in s tem dragocen strokovni vpogled.

V nekaterih državah prav nekdanji pacienti postanejo ključni del skupnostne oskrbe.

"Vrstniki so bolniki, ki zelo dobro okrevajo in postajajo del timov," pravi Rojnic. "Za vsako psihiatrično stanje, ki ga doživite v življenju, se naučite: življenje ni ravna črta, vedno so vzponi in padci," pravi Lurdes Lourenço, članica združenja za duševno zdravje. Sama je sodelovala v skupinah za medsebojno pomoč, kjer je izvedela, da obstajajo ljudje, ki so prestali isto.

"Zdaj ima moje življenje smisel, lahko pomagam veliko ljudem. Iz naših izkušenj in s pomočjo strokovnjakov lahko večini ljudi preprečimo veliko trpljenja," pravi.

Več o tem pa na Civio.es

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del