Jeza in agresija dajeta moč, da rečemo NE (brez te izvorne sile ni osebne rasti)

Kjell Standal je norveški klinični psiholog, ki tako jezo kot človeku naravno dano agresivnost (in z njo možnost razvoja v asertivnost) vidi kot nekaj, kar je zelo dragocenega in celo nujnega za osebnostno rast ter samoregulacijo. 

To seveda ne pomeni, da je otroku potrebno dajati odpustke, če ga v nerazviti obliki impulzivne jeze zanese v destruktivnost, pomeni pa, da naj ima otrok pravico pokazati in razvijati svoja čustva, torej tudi jezo. Če otroku tega ne dovolimo, mu s tem močno škodimo. Zanikanje in zatajevanje močnih naravnih danosti praviloma vodi v slabo (tako psihično kot fizično) zdravje, naravno dana agresija, s pomočjo katere bi se lahko učil postavljati meje in samoregulacije, pa bi se usmerila navznoter, kar za posameznika zagotovo ni nekaj dobrega. 

Osvobajanje izvorne sile

"Jeza in agresija sta izvorni sili, ki ustvarjata rast. Vendar pa lahko delujeta kot spodbujevalca rasti le, če sta usmerjeni neposredno proti tistemu, ki preprečuje naraven tok življenja, normalno svobodo in rast."

Terapevtske posledice tega so zelo pomembne, trdi Standal.

"Agresivne sile je potrebno aktivirati v njihovem celotnem čustvenem, telesnem in kognitivnem izrazu - in jih nato usmeriti proti njemu/njej/njim, ki so te sile izvorno aktivirali in nato preprečili njih svoboden razvoj."

Pogosto bodo to primarne osebe, s katerimi so čustva povezana in proti katerim so bila tudi usmerjena. V terapevtskem procesu je zato pomembno, da se osebi omogoči, da simbolično, z uporabo slik in telesnih aktivnosti 'napade' te osebe.

Ali povedano drugače: človek lahko (fotografijo ali predmet, ki pooseblja točno določeno primarno osebo) npr. praska, pljuva, brca, zmerja ali se 'pred njo' konvulzivno zjoče.

"Po mojih izkušnjah je to nujno potrebno za razrešitev vegetativnih antagonizmov, ki so se ustvarili zaradi pomanjkanja možnosti, da bi te moči uporabili v njihovi prvotni obliki, torej tam in takrat," je jasen Standal.

"Da morajo biti vsa čustva in vsa doživljanja predvsem povezana z realno situacijo, v kateri so se pojavila, in jih je zato treba reševati neposredno v tej povezavi, je osnovno načelo moje oblike vegetoterapije."

Naj na tem mestu le še pojasnimo, da je vegetoterapija ena od mnogih metod t. i. telesne (ali somatske) psihoterapije. Metodo je pod imenom 'karakterna analitična vegetoterapija' zasnoval Wilhelm Reich.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere