Njena pretresljiva življenjska zgodba se bere kot prava kriminalka.
Posvojitev je več kot pravni postopek – predstavlja novo poglavje, v katerem se življenja neznanih ljudi združijo v eno skupno, piše portal Kurir.rs. V tem srečanju različnih usod nastajajo družine, ki jih ne povezuje kri, temveč izbira, pogum in globoka potreba po ljubezni. Vsaka zgodba o posvojenem otroku in staršu razkriva, kako močna je želja pripadati nekomu in mu dati dom. Včasih leta ločitve, iskanje korenin ali nepričakovani ponovni stiki pokažejo, kako zapletena je identiteta in kako sposobno je človeško srce za nežnost in odpuščanje. Prav v teh trenutkih posvojitev razkriva svojo najglobljo vrednost – ustvarjanje družinske vezi, ki nastane iz odločitve, traja pa, kot da se je rodila skupaj z nami.
Larisino težko otroštvo
Larisa prihaja iz Rusije, iz velike kmečke družine. Stara ni bila niti mesec dni, ko ji je umrla mati. Oče je ostal sam z novorojenko in petimi sinovi. Kmalu je domov pripeljal strogo mačeho, ki naj bi mu pomagala vzgajati otroke. Ko so odraščali, se otroci niso pogosto zadrževali doma. Najmlajša, Larisa, je po končani šoli odšla študirat v Krasnojarsk, kjer so nad njo bdeli trije bratje, ki so se preselili v mesto. Ko ji ni uspelo sodelovati na enem tekmovanju, se je odločila, da se ne vrne domov. Začela je delati na pošti in se pripravljati na sprejemne izpite.
Žrtev zapeljivca in nenačrtovana nosečnost
V Krasnojarsku se je 19-letna Larisa hitro ujela v čare postavnega fanta. Začela je hoditi z njim, ni pa vedela, da je že poročen. Nekega dne, ko njenega brata ni bilo doma, je moški prišel na obisk, ta obisk pa se je končal grozljivo. Najprej ji je dal alkohol, nato pa je izkoristil njeno omamljeno stanje.
Po incidentu je Larisa nadaljevala delo na pošti in hkrati obiskovala enoletni tečaj za vzgojiteljice. Preselila se je v stanovanje in začela živeti samostojno. Kmalu je ugotovila, da je noseča, in je to zaupala bratom. Ti so se takoj odzvali, se soočili z "zapeljivcem," ki je priznal, da že ima družino in dojenčka.
Larisa se je odločila, da bo otroka vzgojila sama. Prijazni ljudje so ji pomagali pripraviti vse potrebno za dojenčico. Njena hčerka Olja se je rodila 6. marca 1966. Mlada mati, takrat dvajsetletnica, se je postopoma privadila novi vlogi in skrbela za Oljo, kolikor je zmogla.
Najbolj boleča odločitev
A nekega dne jo je obiskala mačeha in poskušala videti Lariso. Njeni bratje – Oleg, Viktor in Nikolaj – so izkoristili "primeren" trenutek in zahtevali, da se Larisa odpove otroku. Vse, kar je lahko storila, je bilo, da je dojenčico zavila v odejo s prepoznavnim rumenim šalom in listkom z njenim imenom, bila je prepričana, da jo bodo bratje vrnili domov, ko se bo situacija umirila.
Vendar so bratje dojenčico pustili na stopnicah, ki so vodile v klet policijske postaje. Kmalu so jo odnesli s stopnišča, Larisa pa se je iz strahu, da je policija ne bo razumela, ni upala odpraviti po hčer. Ko so se sosedje začeli spraševati, kam je otrok izginil, je Larisa lagala, da ga je odpeljala k materi na vas. Desetletja so jo mučili negotovost in skrb za njeno biološko hčer.
Trenutek, ko je Olja postala Marina
Dojenčico je našla Valentina Belozerova, ki je bila takrat na dolžnosti. Nudila ji je prvo pomoč in prijavila najdbo policiji. Oljo so odpeljali v sirotišnico in ji dali ime Marina. Ženska, ki je tam delala, je iskala zanjo posvojitelje, zato sta Ljubova in Viktor Plavko postala njena nova mama in oče. Marina je odraščala v ljubezni in pozornosti, razvijala talente, obiskovala krožke, šolo in pozneje fakulteto. Postala je profesorica zgodovine in svoje življenje posvetila poučevanju.
Preberite še:
- Posvojil punčko z Downovim sindromom, ki jo je zavrnilo 20 družin!
- Pretkana prevara: deklico so posvojili, misleč, da je bila zanemarjena, a v resnici ...
- Družina posvojila deklico iz Ugande, misleč, da je zlorabljena: ko se je naučila jezika, je razkrila strašljivo zgodbo
Odkritje in srečanje z biološko materjo
Marina je izvedela, da je posvojena, ko je bila stara šest let, vendar je resnica o njeni biološki materi postala jasna šele mnogo pozneje, po smrti posvojiteljev. Med brskanjem po novicah je prepoznala zgodbo o dekletu, ki je bilo pred skoraj 60 leti zapuščeno kot dojenček – svojo biološko mater Lariso.
Genetski test je potrdil sorodstveno povezanost med njima, njuno prvo srečanje pa je trajalo pol ure. Obe sta jokali, a sta čutili hvaležnost in srečo, da sta se našli. Larisa in Marina sta vsak dan v stiku in se spoznavata na novo. Marina čuti globoko hvaležnost do svoje matere, čeprav je odraščala brez nje, in spoštuje vse odločitve, ki jih je Larisa sprejela – odločitve, ki so ji na koncu omogočile srečno življenje. Njuna zgodba je dokaz moči ljubezni, potrpežljivosti in usode, ki vodi na lepo življenjsko pot (kljub težkim začetkom).
Povzeto po: Kurir.rs
