Munchausnov sindrom na internetu: o lažnivcih, ki na spletu simulirajo bolezni, da bi dobili pozornost

In prav slednje tja slej ko prej pritegne tudi posameznike, ki so pripravljeni storiti vse, da bi to lahko uporabili (in zlorabili) za sebi lastne drugotne namene in potrebe.

Naredili bi vse za pozornost

Dr. Andrea Giedinghagen, ameriška psihiatrinja za otroško in najstniško psihiatrijo, je v svoji nedavni raziskavi ukvarjala prav s slednjim, namreč fenomenom adolescentov, ki tako na spletu kot klinično simulirajo simptome, ki so jih pred tem videli izražati v objavah vplivnežev. Na TikToku npr. trenutno najbolj pogosto hlinijo simptome disociativne identitetne motnje in Tourettovega sindroma. 

motnjo 'izumetničenosti'Munchausnov sindrom

Motnja, pri kateri se ljudje pretvarjajo, da bolehajo za neko redko ali eksotično motnjo, seveda ni od včeraj.

V družbi so od nekdaj obstajali posamezniki, ki so hlinili simptome resnih bolezni, da bi bili deležni pozornosti, sočutja, tako izrazili jezo, manipulirali z drugimi ali imeli od svojih 'fantastičnih' navedb celo finančne koristi. Najbolj razvpite so zgodbe ljudi, ki so lagali o tem, da bolehajo za smrtonosno obliko raka.

sledilcev, všečkov, delitev

Izraz 'Munchausnov sindrom' je nastal leta 1951, ime pa je dobil po vojaku Carlu Friedrichu von Münchhausnu. Ki je neprestano pripovedoval o svojih avanturah in v svojih opisih močno pretiraval. Njegove pripovedi je leta 1785 v knjigi objavil nemški pisatelj Rudolf Erich Raspe. Za razliko od bolnikov s hipohondrijo, ki zares verjamejo, da so hudo bolni, četudi niso, bolniki z Munchausnovim sindromom simptome praviloma le hlinijo, da bi pridobili pozornost. Teorija pravi, da gre razloge za to stanje iskati v biologiji, genetiki, otroških travmah, osebnostnih motnjah, zlorabi substanc, depresiji ali pa zgolj nizki samopodobi.

4 primeri 'Munchausena na internetu'

Dr. Giedinghagen tudi ni edina, ki je fenomen vzela pod drobnogled.

Klinični profesor psihologije iz Alabame, dr. Marc D. Felman, je objavil svoja opažanja o tem novo-starem sindromu, t.j. Munchausenu na internetu.

Svoja spoznanja je ponazoril na primeru štirih (od nekaj deset) opazovanih primerov.

"Odkar se je internet razvil v najbolj obsežno zbirko informacij, se 37 % uporabnikov zateka na splet, ko potrebujejo informacijo s področja zdravja in medicine," piše profesor in nadaljuje: "Ker pa na internetu lahko objavlja prav vsak, se seveda pojavlja vprašanje, kako resnične so tam objavljene navedbe."

In tako so družbena omrežja, klepetalnice in forumi postali pravo gojišče 'Munchausenčkov'.

Dr. Felman takole popiše nekaj takšnih primerov:

Primer 1.: Oseba se predstavlja kot mlada ženska in prične objavljati v podporni skupini za tiste, ki trpijo za cistično fibrozo. Trdi, da so ji diagnosticirali terminalno fazo cistične fibroze in da je zdaj doma, kjer čaka na gotovo smrt. Doda še, da zanjo skrbi starejša sestra Any in da je njena zadnja želja v življenju, da bi umrla na plaži. Članice skupine so ganjene in pošljejo obilo čustvenih sporočil podpore. Nekaj dni kasneje se javi Amy, češ da je Barbara medtem umrla, da pa ji je bila izpolnjena zadnja želja. Umrla je na plaži. Člani skupine so povsem iz sebe in Amy skušajo nekako potolažiti, hkrati pa nekateri opozorijo moderatorja skupine, kako podobne slovnične napake sta delali tako Amy kot Barbara. Moderator skupine urgira in osebi prepreči dostop do skupine.

Primer 2.: Oseba se v skupina za podporo tistih, ki trpijo za hudimi migrenami, predstavi kot 15-letni fant Chris. Sčasoma k navedbam o nenavadno močnih migrenah domnevni 15-letnik doda, da trpi tudi za hemofilijo in da pada v nezavest, kar naj bi bila posledica travme glave, ki da jo je povzročil njegov nasilni oče. Navkljub vsem zdravstvenim težavam, pa tudi nedavno smrtjo brata, ki naj bi podlegel AIDS-u, naj bi z odliko izdeloval četrti letnik medicinskega študija. Trdi, da je njegova mama gluha, njegov očim pa alkoholik, v šolo pa naj bi se vozil sam, z rolko, in to 3 kilometre daleč. Še več. Da bi si lahko privoščil protibolečinska zdravila, naj bi delal tudi ponoči. Čeprav je vse te informacije doziral le počasi, je vse več članov skupine dobilo občutek, da njegove zgodbi niso pretirano verjetne. V skupino se je naenkrat prijavila Chrisova ’mama’ z jezno objavo, češ ’Chris je zdaj depresiven, ker vanj dvomite, namesto, da bi mu pomagali’. Ker članov ni uspela prepričati in so ti še naprej postavljali vprašanja (npr. o imenu šole, kjer naj bi Chris študiral), se je spet javil ’Chris’, jezno potožil, da ’kršijo pravila zaupnosti skupine’ in povsem prenehal z objavami.

Primer 3.: In potem je tu primer Darlene, ki je trdila, da je mama na smrt bolne deklice s posebnimi potrebami. Članice skupine so se odzvale toplo, ena izmed njih se je počutila krivo, ker ji ne more bolj pomagati, saj je tudi njen otok bolan (respiratorni virus). Darlene je članico dodobra izprašala o virusu, da bi nekaj tednov kasneje nenadoma poročala v skupino, da je njena hčerka pravkar umrla za tasitim virusom, ob tem pa navedla dejstva, ki ne držijo, hkrati so člani skupine ugotovili, da je kopirala del materiala, ki ga je objavil že nekdo drug. Nekaj članov skupine je nato klicalo v bližnje bolnišnice in mrtvašnice, da bi tja poslali cvetje in ji bili tako v oporo, a se je izkazalo, da se smrt otroka - tako, kot je to navajala Darlene -, ni nikoli zgodila. Z razkritjem prevare so se prenehale tudi Darlenine objave.

Primer 4.: Frank in Glenda sta se spoznala v klepetalnici in takoj postala prijatelja. Ton Glendinih objav se je spremenil, ko je pričela razlagati o bivšem izpred let. Kmalu zatem je Frank dobil sporočilo od Glendinega ’očeta’, ki ga je obvestil, da je bila Glenda napadena na poti domov. Frank je ’očetu’ ponudil, da priskoči na pomoč, a je ta to zavrnil, kar se je Franku zdelo nenavadno, saj je bil policist. Ko se je komunikacija nadaljevala, je Frank pričel opažati nenavadno veliko podobnosti v stilu pisanja med Glendo in očetom (npr. pretirano uporabo klicajev in odsotnost velikih začetnic). Po krajšem premoru se je javila Glenda z informacijo, da je bil napadalec njen bivši fant, na dodatna vprašanja Franka pa je odgovarjala s še več navedb o nasilju, tudi spominih, ki se jih je šele zdaj ’spomnila’. Stvari so eskalirale do navedb o prisilni prostituciji, brezdomstvu, finančnemu izkoriščanju staršev in serijskih posilstvih. Na zadnje je spregovorila še o tem, da naj bi posvojila dva problematična najstnika. Frank je v njenih zgodbah opazil številne nekonsistentnosti in ko jo je s tem soočil (potem, ko je bil soočen s še enim ’bivšim’, eden od posvojencev pa naj bi Glen ukradel 70,000 dolarjev in jo pustil brez denarja za hrano), je imel Frank vsega dovolj. Ker Glenda ni uspela zagotoviti nobenega dokaza za nobeno od svojih trditev, je Frank spoznal, da ima opravka s prevarantko. Frank sicer, tudi do današnjega dne, še vedno občasno ostaja v stikih z Glen. 

Zaključek?

Dr. Felman piše: "Internet ponuja izjemen prostor za ljudi, ki v trenutkih bolezni ali krize tam iščejo informacije ali podporo, še posebno, ko gre za res redke bolezni. Na žalost pa, kot zgornji primeri jasno kažejo, nekateri posamezniki to izkoriščajo tako, da objavljajo lažne informacije, hlinijo bolezenska stanja in si izmišljujejo osebne okoliščine, da bi bili deležni pozornosti, simpatije, razelektrili svojo jezo ali manipulirali z drugimi."

10 znakov, da imate opravka z lažnivcem

Dr. Felman je v svoji znanstveni objavi med drugim delil 10 znakov, po katerih jih je mogoče prepoznati na spletu:

1. V objavah teh oseb se neprestano pojavljajo deli teksta, ki so vzeti iz objav drugih ljudi, iz učbenikov ali zdravstvenih spletnih strani.

2. Dolžina, frekvenca in čas objave se ne sklada z omembami resnosti bolezni (npr. objava, ki do zadnjih detajlov pojasnjuje situacijo, ko naj bi bil posameznik v septičnem šoku).

3. Karakteristike domnevne bolezni in zdravljenja se zdijo kot karikatura in razkrivajo nepoznavanje ter napačne predpostavke pisca.

4. Doživetja, ki so na robu smrti, a jim sledi čudežno ozdravljenje.

5. Osebne izjave so polne fantastičnih navedb in so hkrati kontradiktorne prejšnjim objavam ali pa te zanikajo. (npr. klic v bolnišnico, kjer naj bi se človek nahajal, razkrije, da tam ni pacienta s tem imenom).

6. Neprestano se pojavljajo novi dramatični dogodki v življenju osebe, še posebno, če je takrat veliko pozornosti dobil drug član skupine. (npr. da bi ne zamrlo zanimanje, objavi, da so zdaj tudi njeni mami diagnosticirali terminalnega raka).

7. Posameznik se pritožuje, da ga drugi člani skupine ne podpirajo dovolj, zaradi česar zdaj trpi njegovo/njeno mentalno zdravje.

8. Posameznik ne želi deliti možnost telefonskega kontakta. Včasih ima za to bizarne razloge. (npr. telefonske linije v stavbi ne prenesejo vhodnih klice ali pa, da bi telefonski klic še poslabšal njihovo zdravje). Včasih tudi grozijo (npr. da bodo zbežali, če jih bo kdo poklical).

9. Nenadne izjave o kritičnih situacijah (npr. o srčnem zastoju ali nasilnem napadu), ker te takoj pritegnejo veliko pozornosit.

10. Navedbe, da jim nadzor nad spletnim profilom včasih prevzemajo drugi ljudje (npr. družinski člani), čeprav se v teh objavah pojavlja isti izbor besed, iste slovnične napake in praktično identičen stil pisanja. 

 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord