"Vaša bolečina ni nič manj resnična samo zato, ker trpi tudi nekdo drug." - Brooke Sprowl, psihoterapevtka in avtorica
V času, ko ljudje svojo ranljivost pogosto delijo javno in je zdravljenje travm postalo del širšega družbenega pogovora, se je pojavil subtilen, a boleč pojav, ki so mu nekateri nadeli ime: olimpijada travme. Gre za situacijo, ko ljudje, pogosto nezavedno, začnejo primerjati ali celo tekmovati v trpljenju, pri čemer iščejo potrditev skozi vprašanje, čigava bolečina je ’hujša’.
Kot opažajo terapevti po Los Angelesu, takšne primerjave redko prinesejo uteho. Namesto tega ljudi zadržujejo na mestu - ujete v kroge razvrednotenja, zamere in odtujenosti. A resnica je preprosta, a globoka: bolečina ne potrebuje ocene na imaginarni lestvici, da bi štela.
Kaj je olimpijada travme?
Izraz ’olimpijada travme’ opisuje težnjo po primerjanju stisk - zavestno ali nezavedno - z namenom potrditve lastnih izkušenj.
Zveni lahko takole:
- "Vsaj nisi odraščal tako kot jaz."
- "Misliš, da je to travma? Poskusi doživeti to, kar sem jaz."
- "Ne bi se smel pritoževati – drugim je veliko huje."
Ne glede na to, ali so te besede izrečene na glas ali pa jih nosimo v sebi, je rezultat enak: ustvari se hierarhija bolečine, ki razvrednoti resnično trpljenje.
Olimpijada travme se lahko kaže navzven - med ljudmi, kot tekmovanje za sočutje ali priznanje – in navznoter - kot občutek krivde zaradi lastne bolečine, ker so drugi ’trpeli bolj’.
Zakaj ljudje tekmujejo v bolečini?
Najprej gre za potrebo po potrditvi. Če je bila človekova bolečina v otroštvu prezrta ali omalovaževana, lahko nezavedno tekmuje za priznanje svojega trpljenja. Tekmovanje tako postane nadomestek za empatijo, ki je nikoli ni prejel.
Naslednji možen razlog je občutek pomanjkanja čustvene opore. Če je bilo sočutja med odraščanjem malo, lahko ljudje ponotranjijo prepričanje, da je empatija omejen vir - da mora biti bolečina nekoga drugega manjša, da bi bila njihova pomembna.
Neprestano primerjanje bolečine je lahko tudi obramben mehanizem pred sramom. S tem ko ljudej dokazujejo, da je njihovo trpljenje ’hujše’, se posamezniki ščitijo pred občutki šibkosti ali krivde zaradi potrebe po pomoči.
Pri nekaterih ljudeh pa se travma že lahko preplete tudi z njihovo identiteto. Opustiti bolečino se zdi kot opustiti del sebe, zato se je oklepajo - včasih celo tekmovalno - da bi ohranili občutek pomembnosti.
Virtualna arena pogosto še dodatno spodbuja primerjanje travm. Ranljivost lahko postane predstava za občinstvo na družbenih omrežjih, kar vodi v pojav, ki ga psihologi imenujejo tekmovalna viktimizacija (competitive victimhood) - ko travma postane valuta za vidnost ali pripadnost.
Raziskave kažejo, da lahko deljenje travmatičnih izkušenj sicer krepi občutek skupnosti, vendar lahko hkrati utrjuje hierarhije in odtujenost, kadar je glavni cilj pridobivanje potrditve.
Skrita škoda olimpijade travme
Ko pod vse skupaj potegnemo črto, se gre vprašati predvsem: kdo ima od vsega tega sploh kakšno korist? Odgovor je seveda: nihče.
Razvrščanje bolečine po stopnjah predvsem zavira empatijo. Namesto povezanosti ljudje postanejo obrambni - svojo bolečino varujejo, namesto da bi jo delili.
Ko nekdo zmanjšuje pomen svoje travme z mislimi, kot je ’saj ni bilo tako hudo’, odlaša z njenim predelovanjem, kar lahko pozneje vodi v tesnobo, depresijo ali čustveno otopelost.
Vsakič, ko si rečete: "Ne bi se smel tako počutiti," postane sram močnejši, zdravljenje pa težje.
Primerjanje trpljenja ustvarja tudi čustveno razdaljo - tako do drugih kot do samega sebe. Prav tako se v okoljih, kjer se bolečina nenehno primerja, čustveni viri slej ko prej izčrpajo, ljudje namreč prenehajo poslušati in začnejo braniti svoj položaj.
- Preberite si tudi: Kaj je 'trauma dumping' - in kako se razlikuje od tega, da si zgolj olajšamo dušo
Končajte krog primerjanja
V Los Angelesu - mestu, ki spodbuja terapevtsko kulturo in osebnostno rast - se olimpijada travme pogosto pojavlja zelo subtilno.
Tamkajšnji psihoterapevti tako poročajo, da jim stranke pogosto rečejo:
- "Vem, da moje otroštvo ni bilo tako hudo kot pri drugih, zato se ne bi smel pritoževati."
- "Imel sem dobro življenje, zato se počutim krivega, ker sem depresiven."
Toda travma se ne meri po tem, kaj se je zgodilo, temveč po tem, kako se je na to odzval vaš živčni sistem.
Ali kot je zapisal strokovnjak za travmo Bessel van der Kolk v knjigi The Body Keeps the Score: "Travma ni zgodba o nečem, kar se je zgodilo nekoč v preteklosti - je odtis te bolečine v umu, možganih in telesu."
Psihoterapevti zato svojim klientom svetujejo, da s sledenjem naslednjih korakov, izstopijo iz olimpijade travme:
1. Prepoznajte primerjanje
Zavedanje je prvi korak. Ko se zalotite pri primerjanju, se ustavite in si recite: "Opažam, da spet primerjam bolečino."
2. Vadite razmišljanje 'oboje drži'
Možno je držati dve resnici hkrati: Vi lahko trpite. Nekdo drug lahko prav tako trpi. In oba si zaslužita empatijo.
3. Hierarhijo zamenjajte s človečnostjo
Namesto: "Vsaj ni tako hudo kot ...", poskusite reči: "To se sliši boleče." Empatija ne potrebuje lestvice.
4. Ozdravite potrebo, ki se skriva za primerjanjem
Vprašajte se: "Kaj skušam doseči s primerjanjem?" Pogosto je odgovor preprost: biti slišan, potrjen ali potolažen. To so človeške potrebe, ne razlog za sram.
5. Omejite primerjanje na družbenih omrežjih
Vzemite si odmore od spletnih razprav o travmi. Postavljanje čustvenih meja je oblika skrbi zase.
6. Ponovno si prisvojite svojo pot zdravljenja
Terapija vam lahko pomaga, da nehate meriti svojo bolečino skozi zgodbe drugih in začnete spoštovati svojo lastno izkušnjo.
- Preberite si tudi: Travma ni izgovor: lahko je razlaga, ne more pa biti opravičilo, da škodujete drugim
Kako lahko pomagajo terapevti
Terapevti bodo skozi terapevtski proces potrdili vašo bolečino - ne v primerjavi z drugimi, ampak v kontekstu vašega življenja. To zmanjšuje sram in občutke krivde.
S pristopi, ki upoštevajo travmo, se ljudje naučijo znova počutiti varne v svojem telesu, ne da bi morali svojo bolečino dokazovati drugim.
Pristopi, kot sta terapija, usmerjena v sočutje (CFT), in zmanjševanje stresa s pomočjo čuječnosti (MBSR), krepijo prijaznost do sebe in pomagajo utišati notranjega kritika, ki govori, da vaša bolečina »ne šteje«.
V skupinski terapiji ljudje spoznajo, da se empatija z deljenjem ne zmanjšuje, temveč širi. Zdravljenje ni omejen vir - je nekaj, kar lahko soustvarjamo.
Prepoznavanje kulturnih korenin primerjanja bolečine
Olimpijada travme ni le osebni, ampak tudi družbeni pojav. Zahodna kultura pogosto poveličuje vzdržljivost in stoičnost. Slavimo 'preživelce' kot 'bojevnike', redko pa ustvarjamo prostor za ranljivost.
To ustvarja paradoks: da bi prejeli empatijo, imajo ljudje občutek, da si jo morajo prislužiti s trpljenjem.
Del terapevtskega procesa je tudi opuščanje tega kulturnega pogojevanja in spoznanje, da 'vaša vrednost ni določena s tem, koliko ste pretrpeli, temveč s svojo sposobnostjo zdravljenja, ljubezni in rasti'. Ko nehamo meriti, kdo je 'bolj zlomljen', začnemo spoznavati, kako globoko si vsi delimo isto potrebo: po povezanosti, razumevanju in ljubezni.
"Empatija ni vprašanje, čigava bolečina je večja. Gre za spoznanje, da si bolečina sama zasluži sočutje."
Vir: MyLAtherapy
