Izpoved slovenske mame: "Bil je moj sonček, odkar so si ga polastile droge, je nekdo drug"

Dno obstaja, tudi tu je, med nami. Srečujemo ga, vidimo ga, mimo nas hodi … Izrisuje se na obrazih in telesih fantov in deklet. To so mladi, razorani obrazi z brezzobim nasmehom, mrtvim pogledom in obnemogla telesa z gnijočimi nogami, ki se opotekajo po središču Ljubljane, na primer na Kongresnem trgu, Metelkovi, za Ljubljanico, pred in pod Zmajskim mostom, kjer je nedavno tega obraz mladeniča otrpnil za vedno v mrtvaški bledici, pripoveduje. "Večkrat sem tudi sina videla v situacijah in stanju, ko sem pomislila, saj to ni moj sin, ampak živ mrlič. Ko sem ga peljala na urgenco, sem tam zagledala veliko črno luknjo v njegovih dimljah, zaradi vbodov igle s heroinom," grozljivo situacijo opisuje Saša Kveder, katere čustveno zgodbo smo na našem portalu predstavili že pred dnevi. 

Mnogokrat so pogovori popolnoma neproduktivni, saj se, ko je pod vplivom substanc, sin odzove odklonilno, tudi z lažmi in jezo. Šele ko se znajde v hujših zdravstvenih težavah in je na koncu z močmi, postane bolj dovzeten na pobude svojcev. "Veliko pogovorov temelji na njegovi manipulaciji in praznih obljubah, za dosego trenutnih koristi. Vse to je del bolezni in obrambe obstoječega stanja zasvojenosti. Obenem pa je jasno, da ni srečen, da tudi on zelo trpi. Zelo težko se je izviti iz krempljev drog. Bil je moj sonček, odkar so si ga polastile droge, je nekdo drug."

Zdravljenja do zdaj niso bila uspešna

S sinom, ki danes šteje 33 let, vedno ostajata v stikih, ne glede na to, ali je na cesti ali v zaporu. V zaporu je do zdaj vse skupaj preživel devet let, vendar ga to ni obvarovalo pred drogiranjem. "Zavedati se je potrebno, da zapor ni bolnišnica, kamor pravzaprav spadajo osebe s problemi zasvojenosti. V zaporu se je sicer mogoče na nek način pripravljati na abstinenco. Vendar je vse zopet odvisno od motivacije posameznika. Dejstvo je tudi in to ni skrivnost, da zapor ni varen pred zlorabo substanc, saj v njih marsikaj kroži." Prav tako je njen sin v zaporu prejemal kar nekaj zdravil, ki jih po njenem mnenju ni potreboval, in včasih je bil zaprt v sobi skupaj s storilci hudih kriminalnih dejanj, kar ga je zelo prizadelo. "Veš, mami, sem v sobi z nekom, ki je zadavil svojo babico," ji je nekoč potožil.

Sin se je večkrat zdravil na Centru za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog, kjer vladajo stroga pravila in visoka mera motivacije. Zdravljenje je vedno predčasno zapustil, bodisi je bil izključen bodisi ni zdržal in je sam odšel. "Nazadnje me o tem niso niti obvestili, kljub temu da skupaj s sinom že 15 let obiskujem ta zavod, in sicer zaradi varovanja osebnih podatkov v okviru človekovih pravic. Po naključju sem ga srečala v centru Ljubljane in ta šok sem komaj preživela." Zapor ni vplival na sinovo spremembo, ker ga je prestajal pasivno in delno omamljen. Zdravljenja do sedaj niso bila uspešna, bodisi zaradi njegove šibke motivacije, dolgoletnega jemanja substanc ali strogih pravil, ki jih predpisuje zdravljenje v bolnici.

Večkrat se je sin sam na pol mrtev zatekel v bolnico Polje ali pa je bil tja prepeljan po dveh dneh umetne kome iz UKC Ljubljana, zaradi predoziranja. "Iz bolnice Polje so ga po treh dneh odpustili, češ, da ni dovolj motiviran za zdravljenje, in poslali so ga nazaj na cesto, nazaj v odvisnost. Na ta način resnično ne bo nikoli motiviran. Kot prisotna v sinovi agoniji se sprašujem, kako se lahko pričakuje, da bo nekdo, telesno uničen in s poškodbami možganov po 15 letih uživanja vse mogočih substanc, zelo motiviran. Pogrešam program, kjer bi se za zasvojene postopoma gradila motivacija, ne pa vzdrževanje zasvojenosti."

Država bi morala bolje poskrbeti za zasvojene

Trenutno so v Sloveniji na voljo le tako imenovani nizko in visoko pražni programi, pojasnjuje. V prvega spadajo organizacije za zmanjševanje škode, vzdrževalni substitucijski programi in visoko pražni programi za zdravljenje odvisnosti, za katere pa morajo biti zasvojeni izjemno motivirani in odločni, saj so terapevtski programi zelo zahtevni, še posebej za uživalce z daljšo dobo uživanja substanc. V terapevtsko skupnost - komuno pa je potrebno vstopiti že popolnoma očiščen od substanc. "Oba programa sta precej ekstremna in med njima je velik razkorak. Po mojem mnenju je potreba tudi po srednje pražnem programu, kjer bi lahko še ne popolnoma očiščeni, vendar delno motivirani zasvojeni izvajali dnevne aktivnosti, bodisi terapevtske bodisi delovne. Predvsem pa bi bilo potrebno, da se jim zagotovijo varne sobe. Kajti noben najemodajalec ne sprejme zasvojenega v podnajem." Na ta način bi se zasvojeni umaknili s ceste in ohranili človeško dostojanstvo, poleg tega bi se tudi center mesta razbremenil tavajočih brezdomcev in povsod odvrženih igel. 

"Brala sem tudi, da imajo v nekaterih azijskih državah uvedeno obvezno zdravljenje in izbira se ne prepusti zasvojenim, torej bolnikom, preprodajalci - krvniki pa so včasih deležni tudi smrtne kazni. Človekove pravice kot del demokracije v tem primeru povzročajo nemoč sistema, ki se po eni strani bori z zasvojenostjo, po drugi strani pa sam sebi zavezuje roke. Potrebe zasvojenih niso ustrezno razumljene, naslovljene in obravnavane. Preveč črno-belo se gleda na to problematiko: ali si zasvojen ali pa si zdrav." 

So prizori, ki jih ne more pozabiti in še vedno bolijo, na primer spomin na dan, ko jo je obupano obnemogel poklical: "Mami, pridi me iskat, domov bi rad prišel." Pa je morala odkloniti, ker dom ni bolnica. Ali pa: "Mami, prosim, sem čisto na koncu, pelji me v komuno." Vendar je vedela, da takega, neočiščenega od substanc, v Sloveniji nikjer ne sprejmejo. "Tudi to je sinova nemoč in nemoč matere. To so dimenzije zdravljenja: med samoto, utrujenostjo, neučinkovitostjo, družbeno stigmo, absurdi, nemočjo in trpljenjem. Včasih se sprašujem in me skrbi, kako bom še naprej zmogla vse napore v tej borbi, ki se včasih zdi kot boj z mlini na veter." Meni, da bi morala država bolje poskrbeti za zasvojene, namesto da so prepuščeni cesti ali njihovim družinam, ki postanejo njihovi talci.

Začaran krog upa-brezupa-upa

Sin se je letošnjo pomlad ponovno vključil v zdravljenje, vendar ga je predčasno zapustil, ker ga ni zmogel dokončati. Družina je z vsem srce upala, da "tokrat bo drugače". Ampak ker je zasvojenost kronična bolezen, se začaran krog od upa do brezupa in upa, katerih je za Sašo Kveder že veliko, zopet ponavlja, le, da je vsak naslednji še hujši. 

Neprestana skrb, nemir, strah in nemoč vplivajo tudi na njeno zdravje. Situacije, v katerih sin in posledično družina trpijo, ni mogoče kar izbrisati. "To je zažrto v vse pore telesa in življenja. Tudi če zavestno ne razmišljam, problem ostaja nekje v podzavesti. Ni lahko prisostvovati sinovemu samomoru." V trenutkih slabega počutja poskuša skrbi in tesnobo ublažiti z jogo, meditacijo in sprehodi v naravo. Aktivnosti so del njene življenjske rutine in, kot pravi, posledica njene nravi, saj je nagnjena k temu, da razmišlja pozitivno in ostaja radovedna, rada opravlja svoj poklic, se druži in poskuša pestro živeti. Pri tem ji veliko pomaga njen mož, s katerim skupaj preživljata to trpljenje.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del