Gre za zgodbo o otroštvu, ki ga je zaznamovalo zanemarjanje, mamila, slava in boj za življenje. Njena življenjska pot je polna vzponov in padcev, zdaj pa živi tako ...
Christiane F., glavna junakinja pretresljive dokumentarne knjige "Mi, otroci s postaje Zoo", je ženska, ki so jo mediji pozneje poimenovali "najbolj znana narkomanka na svetu." Zdaj ima 63 let in le redko daje intervjuje. Ko pa se to zghodi, je jasno, da je utrujena, večkrat je tudi poudarila, da od življenja ne pričakuje ničesar več in da "samo še čaka na smrt."
Znamenita knjiga, v kateri je opisana njena pretresljiva življenjska zgodba, je bila prvič objavljena davnega leta 1978 in je obeležila številne generacije. Takrat je bila Christiane stara komaj 16 let, a je nosila hude brazgotine. Odraščala je v zelo disfunkcionalni družini - oče je bil alkoholik, mama pa je skušala vsaj delno ohranjati nekakšen red. Imela je zgolj 12 let, ko je prvič poskusila hašiš, že čez dve leti pa je vzela heroin. Takrat je vstopila v krog odvisnosti.
Zloglasna berlinska postaja Zoo
Postaja Zoo v Berlinu je bila v 70-ih letih zloglasno zbirališče mladoletnih narkomanov in otrok iz težavnih družin. Med njimi je bila tudi Christiane. Tam je preživljala dneve in noči, bežala od doma ter se soočala s kruto realnostjo uličnega življenja. Za heroin je bilo treba pridobiti denar, kar je za številne mladoletnice pomenilo prostitucijo. Tako je tudi Christiane, pri komaj 14 letih, pristala v svetu spolnega izkoriščanja, vsakodnevno izpostavljena nevarnosti in ponižanju. Ko je postalo neznosno, je njena mati sprejela obupano odločitev: poslala jo je k babici na podeželje. Ta nenadna prekinitev dotedanjega življenja je bila travmatična, a hkrati odrešilna. Daleč od Berlina, postaje Zoo, preprodajalcev in okolja, ki jo je vleklo na dno, je Christiane uspela ostati čista kar pet let. To je bil njen prvi predah iz peklenskega kroga odvisnosti.
V soju žarometov zaradi sojenja
Njena zgodba je znova prišla v javnost, ko so jo novinarji revije Stern odkrili kot pričo na sojenju pedofilu, ki je mladoletnike plačeval s heroinom v zameno za spolne usluge. Njeno pričanje jih je pretreslo, tako so se odločili spremljati njeno življenje in povedati zgodbo otrok, ujetih v svet droge in prostitucije. Tako je nastala knjiga, ki je kmalu postala simbol ene generacije in oogledalo ter opozorilo družbi. Po objavi je knjiga "Mi, otroci s postaje Zoo" postala fenomen, filmska adaptacija pa je dodatno pretresla javnost. Čeprav je bil film prepovedan za mlajše gledalce, so ga prav najstniki najbolj množično gledali. V 80-ih letih je knjiga postala ena najbolj branih med mladimi v Evropi, bere pa se še danes.
Dejstvo je, da Christiane tudi desetletja pozneje trpi posledice teh izkušenj, kar je opomnik, kako težko se je vrniti iz brezna heroinske odvisnosti. Sama je pozneje razkrila, da jo je motila idealizirana slika, ki jo je film včasih nakazova. "Film ne opisuje, kako sem odraščala in kako sta me starša zanemarjala. Moj oče je bil pijanec in je maltretiral mene in sestro. Bil je jezen človek, mama pa ni mogla ničesar storiti. Imela je razmerje z drugim moškim in bolj skrbela zase. Kot otrok sem bila zelo osamljena. Hotela sem nekam pripadati in borila sem se s svetom," je povedala v enem od intervjujev.
Po knjigi je postala zvezdnica
Po knjigi in filmu se je znašla na naslovnicah revj, dajala je intervjuje, nastopala, spoznavala slavne osebnosti. Zanjo je to bil neverjeten preobrat, zdelo se je, da ji je življenje ponudilo novo priložnost. A počutila se je povsem drugače: slava je prinesla nove izzive. "Ker me ni bilo sram povedati svojo zgodbo, sem nenadoma postala slavna, vsi so želeli govoriti z mano. Počutila sem se grozno, kot laboratorijska podgana. Vse je zanimalo samo, ali sem mrtva, ali bom preživela, ali sem še vedno odvisnica. Za nič drugega se niso zanimali. Zato mi je žal, da sem naredila film in knjigo," je dejala svoje čase.
V intervjuju iz leta 2013 je opisala, da je živela na dveh planetih hkrati. "Živela sem med znanimi pisatelji in med heroinsko sceno. To sta bila dva svetova, ki se ne dotikata, a bila sem del obeh." Nekaj ćasa je namreč preživela v Zuerichu, v mestu, ki ga je opisala kot "Disneyland za džankije." Zanjo je to bilo zelo nevarno okolje, saj se je še borila s svojmi travmami in s pritiskom, ki ga ji je prinesla slava. Knjiga in film namreč nista pozdravila njenih ran, prav nasprotno: zdi se, da so nekatere postale še globlje.
Poskus drugačnega življenja
V 80-letih je Christiane, takrat še v svojih zgodnjih 20-ih letih, poskušala ubežati podobi narkomanke in začeti drugačno življenje. Spoznala je glasbenika Alexandra Hackeja iz skupine Einstürzende Neubauten in začela razmerje, ki je zaznamovalo to obdobje. Posnela sta dva albuma, v tem času je nastopila tudi v nekaj filmih. Sčasoma pa se je odločila za selitev v ZDA - odšla je v Los Angeles, saj se ji je zdelo, da to obljublja nov začetek. Žal ga ni. V ZDA se je družila s številnimi slavnimi osebnostmi, zabavala se na njihovih zabavah. Droga je bila prisotna povsod, tako da jo je tisto, kar je hotela pustiti za seboj, tam znova dohitelo.
Ko so jo v ZDA aretirali zaradi drog, je morala oditi - tako se je leta 1993 vrnila v Nemčijo. Po vrnitvi je večkrat poskušala prekiniti odvisnost. Šla je skozi številne programe zdravljenja, skušala najti stabilnost. V tem času je doživela tudi osebne tragedije, dvakrat je prekinila nosečnost..
Leta 1996 je rodila sina Philippa, njegov oče je bil moški, ki ga je spoznala na enem od programov odvajanja, a se razmerje ni ohranilo. Ko jo je zapustil, je ostala sama z otrokom. Leta 2008 so socialne službe presodile, da Philipp pri materi ni varen, in so ji odvzele skrbništvo. Za Christiane je bil to zlom, ni se mogla sprijazniti z izgubo.
Preberite še:
- Pretresljiva izpoved mlade Sabine, katere starša sta narkomana: "Danes moje telo tega, kar sem počela, ne bi več preneslo"
- Samohranilka, ki je postala vplivnica - Kristina Kuzmič s poslanstvom, ki pravi: "Drži se"
- Nekdanja ameriška lepotica iskreno o odvisnosti: "Tak je moj obraz zdaj"
V obupu je ugrabila je svojega sina in z njim pobegnila v Amsterdam. Njuno življenje tam je bilo kaotično. Beg ni trajal dolgo. Ko je spoznala, da ne more premagati sistema in niti svojih demonov, se je vrnila v Nemčijo in predala sina. Dve leti pozneje je izgubila še popolno starševsko pravico. Kljub temu sta s Philippom ostala v stiku.
Leta pozneje je Christiane sklenila, da mora povedati nadaljevanje svoje zgodbe. Svet je poznal njen padec, ne pa njenega življenja po njem - kako težko je bilo preživeti, se večkrat znova postaviti na noge, pa spet pasti. Tako je nastala knjiga "Moje drugo življenje", nadaljevanje "Mi, otroci s postaje Zoo". Pri pisanju ji je pomagala novinarka Sonja Vuković, Nemka s srbskimi koreninami, ki je leta spremljala njeno življenje.
Christiane je še vedno odvisnica. Njena borba z heroinom in drugimi substancami ni prenehala; je del njenega vsakdana. Pogosto se govori o njeni psihični nestabilnosti, da včasih sliši glasove, da pobegne iz stanovanja in živi kot brezdomka, tava po Berlinu. Njeno telo nosi posledice, ima hepatitis C, ki ga je dobila v osemdesetih, ter cirozo jeter, ki ji vse bolj omejuje življenje. V enem od redkih intervjujev je dejala: "Lahko umrem vsak trenutek, a ne obžalujem ničesar, ker mislim, da nisem ničesar zamudila. V redu sem. Nikomur ne bi priporočila svoje poti, a to je moje življenje."
Povzeto po: Kurir.rs
