Kako nas trilijonarji ubijajo iz dobrodelnosti in kje lahko izveste več

Pisma iz distopije: zdravstvo, pravo, geopolitika in družba "nove normalnosti". Avtor je znani odvetnik Domen Gorenšek. Knjiga je izšla pri ugledni založbi Sanje, ki lepo odraža iztanjšani knjižni okus in nekonvencionalni programski pogum svojega lastnika Roka Zavrtanika.

Uvodni besedi sta prispevala Sabina Senčar, zdravnica in osupljivo uspešna kandidatka v prvem krogu lanskih predsedniških volitev, ter dr. Andraž Teršek, sloviti pravnik, ki ga imam za najboljšega strokovnjaka za ustavno pravo. Oba uvoda sta, kako naj rečem, povzdigujoča.

Gorenšek je že jeseni 2021 pritegnil mojo pozornost s konciznimi in obenem vseobsežnimi "pismi", v katerih se je ukvarjal sprva zgolj s problemom zdravstvene prisile v zvezi s tako imenovano epidemijo covida-19, kmalu pa se je razpon njegovega pravniškega zanimanja razširil še na sosednja področja (recimo vojne v Ukrajini), ki jih s prvoomenjeno problematiko povezuje dejstvo, da v zaodrju vrvce vlečejo izbranci s podobnimi interesi in s končnim ciljem, da si podredijo človeštvo in ga držijo pod popolnim nadzorom. Gre predvsem za lastnike kemofarmacevtskih, agrokemičnih, surovinskih (kamor je šteti tudi vodo), vojnoindustrijskih, infomedijskih, računalniških in finančnih kompleksov.

Sem življenjski optimist in moja maksima se glasi, da vsak človek živi po svojih najboljših močeh

V človeku sui generis je nagonsko vsajena želja, da bi pomagal drugim. Dobro življenje se začne s tem, da pomagaš bolni sosedi izkidati avto iz snežnega zameta, tako da bo lahko šla na zdravniški pregled. Ona pa ti bo iz svoje shrambe odstopila kilo pecilne moke, ki ti je zmanjkala tik pred peko. Tako se iz spleta medsebojnih uslugic in prijaznosti plete družbeno vezivo vsesplošne medsebojne "zadolženosti" članov. Taka družba (spomnite se starovaške skupnosti) bo znala skrbeti zase in za svoje člane in članice. Vsi želimo biti koristni, tega smo se naučili že v opičjem tropu, in uspešna je tista družba, v kateri člani z dobrimi deli zadolžujejo drug drugega. 

Ta ureditev je veljala 500.000 let, potem pa je nekdo iznašel denar in reč se je začela priditi, najprej skoraj neznatno, potem vse hitreje skozi prvotni kapitalizem, dokler se ni skozi zadnjih 50, 60 let spridila do konca. 

Veliko gorja bi bilo človeštvu prihranjeno, če bi današnji superbogataši omejili zgolj na praktična dobra dela (recimo kidanje snega s sosedinega avta), ne pa da v plemeniti želji po lastni koristnosti začno segati po zvezdah. Prepričan sem, da trilijonarji s svojimi načrti o novem svetovnem redu, zelenem planetu, človeku, ki bo kakor bog ipd. sledijo v bistvu istemu nagoni.

Ker pa so načrti grandiozni, terja njihov inženiring nujne žrtve. Kdor želi ozeleniti planet, da bo spet kakor rajski vrt, mora prej tako ali drugače z njega spraviti 90, morda 99 odstotkov človeštva, ki ga smetijo in obremenjujejo. In tako se želja po dobrem sprevrže v tiste namene, s katerimi je tlakovana pot v pekel. Namene, ki posvečujejo sredstva.

Težko je ljudem dopovedati, da jih je preveč in da bi bilo dobro in plemenito, če bi odstopili svoj prostor pod soncem raje rožicam, ki bodo v končnem raju razveseljevale redke izbrance.

V tej stiski si trilijonarji pomagajo z zvijačami. Z mislijo na višje dobro so pripravljeni bolj in bolj odločno posegati po raznih metodah in sredstvih laganja, zavajanja, strahovanja, izstradovanja in nazadnje dejanskega nasilja, utemeljenega v pravnem okviru "družbene odgovornosti". Geslo "Ravnajmo družbeno odgovorno!" tako postane predelava nekdanjega povzdigujočega gesla: "En rajh, eno ljudstvo, en vodja!" Odgovornost je v tem, da se podrediš cilju, cilj pa določa firer, čeprav dandanes maskiran v zgolj varuha evropskega (anglosaksonskega) reda.

Zgornje je moje razumevanje psihičnega mehanizma, ki iz dobromislečih ljudi naredi poblaznele sozarotnike v depopulacijski tragediji.

Kako ta tragedija poteka?

Iz katerih nizkotnih dejanj in strahotnih prizorov je tragedija sestavljena, nam kronološko razgrinjajo Gorenškova Pisma iz Distopije.

Ne bi imelo smisla, da bi pretirano obnavljal vsebino, ki jo tako ali tako vsi živimo in okušamo na lastni koži (in nekateri tudi podkožno). Saj lahko že z navedbo posameznih sklopov nakažem, katere teme so avtorju - na sliki spodaj (in vsakemu mislečemu človeku) najpomembnejše.

Nekatere teme vzniknejo po večkrat, kajti knjiga je urejena diahrono, a avtorjevo pero se je na revo in bedo zadnjih dveh let odzivalo sinhrono. Tako je leto 2021, prvo, ki ga teksti pokrivajo, obdelano v okviru sprotnih "reportaž" in analiz, medtem ko so se sinhrone analize in poročanja o letu 2022 pogosto primorane vračati v leto 2021, kajti šele v vzvratnem ogledalu se je razkrila vsa devastacija na polju človekovih pravic, njegovega zdravja in svobode. Na dan so medtem prišli (in še prihajajo) tudi mnogi nespodbitni podatki o koluziji med nekdanjimi davoškimi štipendisti Klausa Schwaba in njegovega Svetovnega gospodarskega foruma, ki zdaj vsak v svoji državi kot predsedniki in ministri vlečejo vrvice marionetne politike, in njihovimi lokalnimi marionetami na poljih zdravstva, politike, nadzorstvene informatike in medijev.

Gorenšek posebej secira tehnike in metode propagande in cenzure

Kemokratsko prvo ofenzivo ("plandemijo", neustavno ukrepanje v našem zdravstvu; prodanost in hlapčevanje medijev, fenomen propagandnega faktčekerstva), ukrajinsko vojno (s sijajnim zgodovinskim pregledom od ruske ustanovitve Kijeva pa do propada sporazuma iz Minska) in njene posledice za Evropo navadnega človeka, gospodarsko-moralni zaton Evropske unije in njeno udinjanje ameriški hegemoniji, indoktrinacijo in dogmatizacijo znanosti, kemokratsko drugo ofenzivo s spreminjanjem Svetovne zdravstvene organizacije v bodoče orodje totalnega nadzora nad človeštvom …

Vse to se dogaja NAM – in zunaj dosluha sedanjih slehernikov, ki sanjajo zgolj o miru in kruhu in koščku zasebne sreče, ne da bi slutili, kakšen pekel se jim pripravlja. Gorenšek kot izvrsten jurist (in tudi s prijazno pomočjo dr. Terška) razčlenja sedanji ustavnopravni temelj morebitnega splošnega odpora. 

Dramatični vrh doseže knjiga z objavami od novembra 2022 (in naprej), zbranimi v XXI. poglavju z zloveščim naslovom Dobrodošli v Orwellovem letu 1984! … Tu Gorenšek nastavi ogledalo naši s konzumentizmom vseh vrst cepljeni brezbrižnosti do realnosti, pa tudi za dobesedno nečloveško ("transhumano") prihodnost, ki se nam obeta s tekočimi zakonskimi spremembami svetovnega reda, nekaterimi že sprejetimi, drugimi planiranimi za letos. 

Zavidljiva naklada za slovensko knjigo na slovenskem trgu

Knjiga je izšla, vidim, v 1000 izvodih. Ker smo "zarotoslovci" cenzurirani in po logiki algoritemske selekcije omejeni na kroge somislečih, ji prav zaradi njene vsebine grozi nevarnost, da bo prepričevala predvsem prepričane. Pokupili jo bodo večinoma že poučeni, medtem ko jo bodo široke ljudske množice, zaposlene z lastnim malim bojem za ljubi kruhek in košček miru, večidel spregledale, ne da bi sploh slišale o njej. 

Saj, kdo pa bi želel poslušati slabe novice? Ljudje smo gensko ustvarjeni tako, da se pred neznosnostmi resnice zatekamo v lahkotnost Izmišljije in utvar. Zamotujemo se na vse mogoče načine, že vse od časa, ko smo spričo spoznanja o neogibnosti vsakogaršnje smrti ne bodi leni iznašli koncept posmrtnega življenja – s peklom, vicami in nebesi, ki so sledili. In tudi zdaj se ta naš talent obilno izkazuje tako v slepoti in gluhoti navadnih ljudi kot v blaznosti kabalistov, ki vsaj po tihem računajo na svojo osebno večnost v obliki čipa, v katerem bo delovala njihova individualna zavest na veke vekov.

Kako torej odpirati oči? Kako širiti resnico, ki je ne želi skoraj nihče slišati?

V resnici je problem na prvi pogled nerešljiv. Če sploh je rešljiv, pa je rešljiv prav na papirju. V elektronski obliki zagotovo ne, o tem so nas poučile bridke izkušnje zadnjih treh let.

Videli smo že (tudi iz pisanja Domna Gorenška), da se internet za širjenje neodvisnih informacij ne obnese, ker je, prvič, nadzorovan prek "faktčekerjev", ki direktno ali diskretno onemogočajo širjenje objav, ki niso v skladu z uradnim "narekom" (diktatom), in drugič, ker je v naravi algoritemskega serviranja objav tudi funkcija prepoznave okusa, nagnjenj in nazora uporabnika, tako da mu je vselej postreženo z rečmi, ki so mu všeč in/ali jih odobrava, ob tem pa nikoli ne pogleda prek ograje svojega okusa, svojih želja in strahov. Njegov ali njen primarni  problem je pač, kje dobiti kritje za letni obračun na debetni kartici, ne pa reševanje sveta.

Knjiga, namreč tiskana knjiga, je posrečena alternativa že zato, ker ni pod elektronskim nadzorom.

Brez posebnih težav si je mogoče zamisliti svet, v katerem ja ta ali ona katastrofa (recimo jedrska vojna ali načrtno uničevanje podatkov iz strahu pred sodbo zgodovine) mimogrede pokončala internet in zbrisala sploh vse elektronske zapiske. V tem primeru se bo ohranilo le tisto, kar bo že ostalo neupepeljeno in nesežgano v obliki potiskanega ali celo z roko popisanega  papirja.

Prva in manifestna naloga knjige, ki jo listam in prebiram, je ...

... da odpira oči, in če že ne s tem, da je množično brana, potem pač s tem, da se o njej množično bere. V kritikah, ocenah, prikazih, povzetkih in ekscerptih lahko doseže seveda veliko več kot zgolj nekaj tisoč bralcev. Koliko bo pri tem uspešna, je odvisno od udeležbe vsake bralke, vsakega bralca. Seveda upam in želim, da bi slednji širili naprej glas o njej in njeni vsebini. A izkušnja me je naučila, da reč ni preprosta.

V nekdanji socialistični Jugoslaviji (in tudi že prej) je morala cenzura prepovedano delo zbrisati s sveta.

Današnji cenzuri zadošča, da jo zakoplje v nepregledno galaksijo drugih del. In če so tisti, ki naj bi o delu poročali, sponzorirani in plačevani z denarjem prav tistih, katerih nečednosti kako pisanje razkriva, potem ni čudno, da bodo omembe o njem zelo redke. Knjiga bo tako ostala zamolčana in prezrta. 

Domen Gorenšek se tega problema zaveda, zato je knjigo opremil z aparatom, ki omogoča njeno uporabo magari na končnem sodišču: na koncu vsakega poglavja so našteti mnogi viri, marsikateri dokument pa je tudi preslikan. Kdor bo kdaj pozneje za potrebe, upajmo, novega nürnberškega procesa potreboval podatke o tem, kaj se je dogajalo, kako se je mazalo, kje so se sklepale kravje kupčije, kdo je sodeloval pri spodkopavanju slovenske samostojnosti, svobode in preživetvene zmožnosti, si bo lahko odlično in morda odločilno pomagal s Pismi iz Distopije. 

Zato je, čeprav gre po izrazu za mojstrske eseje in celo portretne mojstrovine – sijajno sta portretirana Klaus Schwab, šef versko-ekonomske organizacije Svetovni gospodarski forum in Veliki koordinator globalističnih prizadevanj, ter Tedros Adhanom Ghebreyesus, slamnati direktor zasebne kemofarmacevtske podružnice z imenom Svetovna zdravstvena organizacija (SZO/WHO) – šteti to knjigo za začetnico med bodočimi učbeniki o tem, kako sestaviti obtožni predlog.

In celo če procesov nikdar ne bo, bo knjiga prepričljivo in zvesto pričevala o sedanjem času z njegovimi najhujšimi hudodelstvi, grehi in norostmi. Tu bi moral preiti na pripovedko o kozjih rogeh carja Lazarja, pa saj jo gotovo poznate.

Domnova knjiga je v tem smislu časovna bomba, sporočilo v steklenici, ki bo plula s tokom časa.

Slišali smo že, da en sam pravičnik s svojimi dobrimi deli lahko odreši svet. No, ena sama taka knjiga, ki rekonstruira današnje velezločine proti Človeštvu in Človečnosti, pa lahko, ko bo čas zrel, procesno in dokazno gradivo.

Seveda si človek želi, da bi bila naklada še veliko večja

Vsebina je urgentna, torej bi bilo sijajno, če bi se našel bogat sponzor, recimo Elon Musk, ki je antiavtoritarec in zato noče sodelovati z zatiralci svobodne misli, ali pa morda kakega ruskega milijarderja, ki bi s svojo donacijo omogočila natis pol milijona izvodov knjige, pa naj vsak Slovenijec (torej vsi Slovenci in vsi drugi slovenski državljani) prejme svoj lastni izvod na dom. 

A če prav pomislim, bi se dala kaka skromna sredstva nastrgati tudi doma. Morda ne za razkošno izdajo in kompletno knjigo, a vsaj za prospekt, ki bi na recimo dveh straneh povzemal poniglavosti, ki jih tako spretno razkriva Domen Gorenšek. Dostaviti takšno pisemce v pisemski nabiralnik vsakega doma v naši domovini, to bi bila izvedljiva naloga, kajti v resnici nas ni tako malo.

Za vas smo na našem Facebooku pripravili NAGRADNO VPRAŠANJE. Pogoji nagradne igre so znani, odgovor pa najdete v tem članku, ki ga pravkar prebirate.

Če mislite, da je vsebina prebogata za en tak prospekt, pa naj se osredotoči na najpomembnejšo sedanjo nevarnost – na to, kako naj se še pravi čas izmuznemo jarmu Svetovne zdravstvene organizacije, ki bo, če se jim vse izteče po načrtih, s 1. 1. 2024 lahko odrejala prisilna cepljenja in druge "ukrepe" in svoje odredbe po potrebi "implementirala"  z novodobnimi "unproforci", ki bodo v vsaki deželi članici predstavljali in uveljavljali vrhovno oblast. Ta projekcija je ključni del vsebine že omenjenega XXI. poglavja, potrebno ga je le povzeti v skrčeni obliki. 

Naše državno vodstvo se bodisi iz preračunljivosti bodisi iz pohlepa bodisi iz neumnosti bodisi iz nebogljenosti vdaja slepilu, da s podrejanjem EU in njenim "evropskim standardom" "ravna družbeno odgovorno".

Če ne izstopi iz SZO, nas bo obsodila na iztrebljenje. Če ostane v EU, bomo "standardizirani".

Res, kje so znotraj te grozne, sprenevedaste EU ostale nekdanje sanje o slovenski svobodi in samostojnosti? Briše jih vsaka poteza peresa Ursule von der Leyen. No, vsekakor je za plaz, da se zgane, potrebno, da nekdo najprej sproži prvi kamenček. Ko bi le bila ta kamenček že Domnova knjiga!

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del