"Odbilo me je v drug balvan, od tam pa sem zdrknil v vodo ..." ali kaj vse se je Branku Gradišniku zgodilo ob koncu potovanja po Korziki

21. september - Zdaj, ko je bil med nami Roberto, ki si je pred časom služil kruh kot nočni taksist v velemestu, smo prepustili skrb za prevoze njemu. Bilo je prav osupljivo, kako je, vrteč volan zgolj s podpestjem ene roke, manevriral med nevarnostmi na cesti D84, ki je držala mimo kampinga naprej gor proti Evisi. Nekje na njej smo se morali spustiti do Dveh mostov, in ta prečni del je dejansko izjemno ozek in prepaden.

Njemu pa se ni zdelo nič posebnega, ko je peljal mimo avtobusa in je naš mercedes histerično piskal z dvema signaloma hkrati. Za dva kilometra smo potrebovali 10 minut. Na nekem mestu smo morali biti posebej pazljivi (namreč Roberto), ker je ob robu stala buša in mulila borno travico. Malo naprej pa smo ustavili družinici divjih prašičev, materi svinji s tremi pujski.

Potem smo bili končno spodaj, oddahnili smo si in se odpravili na pot od Ponteja Vecchia do Ponta Zaglia. Žal ni speljana po dnu soteske, od koder bi lahko občudovali reko in uživali v glasbi njenih crescendov in sforzandov. Ne, kar kmalu se je začela vzpenjati, na drugem koncu pa se je spet spuščala. Po tri četrt ure take hoje, ki je bila za psa seveda napornejša od hoje po ravnem, smo se znašli na prelepem kraju, kjer je oba bregova Spelunce povezoval leta 1702 zgrajeni ločni most Zaglia (pomena te korške besede nisem našel).

Od tam se na drugi strani steza vzpenja proti Evisi, mi pa smo se vrnili po stari potki nazaj k Dvema mostoma. Izpred treh let sem se spominjal osvežilne kopeli, ki sem si jo privoščil takrat v velikem tolmunskem zajemališču pod opustelim nogometnim igriščem na drugi strani, kjer se steza začne vštric z reko (imenovano od tod Porto) spuščati proti Portu.

Od tod naprej je bil izlet prav sijajen

Brž ko sta se kužka, ki sta se poti spominjala, planila v vodo, sta bila že do vihra črna od blatne svinjarije, po smradu in videzu zelo podobne tistemu premazu pod Fontano d'Oru, le da je je bilo veliko več. Če bi bila nafta, bi človek lahko z njo obogatel, toliko je je bilo. Poleg je bila spet takšna črno-modra cev.

Ko smo bili prvič tu, je bila voda vsaj tri metre višja – to vem, ker je tam v skalo vdelan merilnik gladine. Zdaj mi prihaja na misel, da je bilo rečno dno že takrat zasvinjano, le da tega nismo opazili, ker je bilo globoko pod nami … Planil sem dol po psa, ju nekako izvlekel ven in ju spehal in vlekel po strmem bregu gor s tako ihto, da mi je pri tem izpod pazduhe padla majica. Psa sta jo takoj poteptala. 

Hitro smo šli nazaj v varne vode Spelunce. Tam smo našli res bistro vodo, pa ne pregloboko. Tam smo počeli vsak svojo reč. Psa sta lajala, kje je žogica, moja čepica je odplavala, saj se jima je zdela premalo zanimiva. Roberto je skakal z balvana na balvan, da je prišel do nje in jo prestregel v toku, a potem se je znašel na balvanu, s katerega skok nazaj na prejšnjega ni bil možen, ker je bil prejšnji strm in visok. Torej sem začel vlačiti na kup naplavni les, da izgotovim še tretji most ali vsaj brv, no, ta brv pa je v mojih rokah, ko sem jo skušal vzdigniti iz vode, postala sila težka in spolzka, preobrnila se je, se mi izmuznila in me nekako pahnila, da sem izgubil ravnotežje.

"Odbilo me je v drug balvan, od tam pa sem zdrknil v vodo."

Najbrž sem za hip izgubil jasno glavo, ker se nič ne spominjam, kako se je zgodilo, da sem potem stal nad tisto skalo in udarjal ploskoma po njej s svojo posvinjano majico, obenem pa popeval, kakor so nekdaj počele rečne perice. To moje početje ni zabavalo le naše družbe, ampak tudi druge turiste (ki jih je pripeljal že omenjeni avtobus) in potohodce (ki so hodili mimo po korzikanski magistrali Tre Mare i Monti). 

"Namesto da bi tolkel z majico po kamenju, sem se zdaj krišpal z njo po hrbtu in obenem basovsko popeval verske litanije."

Tako sem se zares otročje nezrelo spakoval, vse dokler me Bernarda ni opozorila skupino gledalk na drugem bregu: od tam me je s pečine strmo opazovala čreda divjih koz. A veselje me je minilo šele, ko je Bernarda podržala pred mano mojo tekaško uro in povedala, da se mi je zmočila, ko sem padel v vodo – iz previdnosti sem jo resda snel z zapestja, vendar potem potlačil v žep.

Raje se nisem ničesar dotikal, a kar vedel sem, da se ne bo dobro končalo

To je ena tistih ur, ki merijo vse mogoče, vendar je treba njihove funkcije upravljati s tem, da pritiskate na to ali ono od stranic kvadratastega gumbka – pritisk odpira in zapira razne menije in omogoča premikanje po njih. Leva stranica se je že prej utrudila in je delala le še ob zelo močnem pritisku. 

Še nazaj k avtu in še enkrat po tisti vratolomni prečnici. Nazaj grede sem šele opazil, da del cestišča manjka, spremenil se je v plaz, to nevarno točko v dolžnici cca 100 metrov pa sta na enem in drugem koncu omejevali službeni vozili cestnega podjetja, češ tu pa res pazite, da se vam kaj ne zgodi.

Odpeljali smo se naprej v Eviso in si tam privoščili nekaj kostanjevih specialitet (sladoled, omleto) v istem gostišču, v katerem smo že nekoč. Sladoled so stregli v enakih kozarcih, ki so zbudili Bernardino zanimanje že takrat, a angleško govoreči natakar si ji ga ni upal prodati, ker gospodarja ni bilo. Tokrat je bil, seveda je govoril le francosko, sprva je rekel, da ne da, da jih je premalo, ko pa sem pojasnil, da smo se vrnili edinole zaradi tega kozarca, da poskusimo srečo še drugič, se je omehčal.

Bernarda je bila presrečna in zdaj doma je sladoled zgolj iz tega kozarca, ki se meni ne zdi nič drugačen od kozarcev za vlaganje marmelade. Ampak oni vidi več in bolje.

Skratka, izlet je bil, da si ni mogoče želeti boljšega!

22. september - Zjutraj smo šli vsaj malo okusit lepote Kalanč (Calanches), posebnih pečinskih formacij iz rdečkastega granita, ki daje v sončni luči vtis, kakor da se svetlika, zgodaj zjutraj pa žari kot zarja. Skoz te pečine najbolj nenavadnih oblik, ki spodbujajo domišljijo k imaginativnosti, je speljana državna cesta (D 84) iz Porta do Piane (in naprej, a tam ni več kalanč). Kalanča pomeni fjordovsko, od vremena izjedeno in oklesano pečino.

Peljali smo se do točke, ki se imenuje po neki značilno oblikovani skali Pasja glava (???), potem pa po ozki stezici kakih 20 minut do pečinskega roba, kjer se vzdiguje tudi kockasto oblikovana gmota, imenovana Chateau Fort, v slovenščini recimo "Grajska trdnjava", ker spominja na donžone. Razgled je bil tam sijajen, pot sama je nudila mnoge fantastične prizore, vendar je šla prevej in prestrmo gor in dol. Kužkoma se je pozneje kar poznalo, saj sta obležala.

Kar se mene tiče, je bil ta dan v tehničnem smislu zelo neugoden. Najprej, kar se tiče ure. Potem ko sem jo pustil ves čas pri miru, je še vedno kazala pravi čas. Preskusil sem torej še njeno kronometrsko funkcijo; sprožila se je in ustrezno štela sekunde in minute – nikakor pa je nisem mogel več izklopiti. V treh smereh je gumb delal, v že omenjeni pa ne. Nazadnje sem jo odložil in jo pustil teči kot štoparico.

Šele dva dni pozneje se je štetje časa ustavilo, ker se je spraznila baterija. Zdaj doma po hiši iščem ostanke enakih kronometrčkov, ki so jih drugi družinski člani že prej kako okvarili, da vse skupaj odnesem g. Brajerju, ki je tiste vrste urar, ki se mu ljubi potem iz te ropotije sestaviti uro, ki je kot nova.

Še slabše pa se mi je godilo zaradi telefona

Tega sem uporabljal doslej izključno za pogovore, zelo redke esemese, drugo pa me ni brigalo. A ta dan so Ana, Klemen in Roberto odšli prek Piane na plažo Liamone, ki si jo je Ana zapomnila, češ da je bila nekaj najlepšega, kar smo doživeli na Korziki pred tremi leti. Bernarda je imela nujne priprave za službo, in tako sem se lotil telefona z mislijo, da bo, če zdaj prečešem recimo emajle, s tem pridobil čas v Ljubljani, ki ga bom imel res malo na voljo, saj me čaka zajeten prevod. Odprl sem torej emajl. Čeprav sem bil v Ljubljani aktiviral sporočilo, da bom v tem času inkomunikado in ne bom odgovarjal, se je nabralo kakih 200 pisem.

Med njimi je bila osebna pošta redkost – živi ljudje so spoštovali mojo željo.

Velikanska večina je bila torej sporočil, ki jih po kdove kakšnih algoritmih pošiljajo kdove kakšne naprave. Osebna pisma sem prebral in ena dve ali tri celo nekaj odpisal, to šaro pa sem sklenil odpraviti z eno samo potezo. Nekaj takega sem včasih naredil doma: označiš pisma na odprti strani, jih izbereš in jih zmečeš v koš.

Nisem pa vedel, da se telefoni ne ravnajo po straneh kot računalniki, temveč ukaz "izberi vse" izbere dejansko vso pošto na aparatu. Tako sem si izbrisal 19.000 emajlov. Pa ne le tukaj, ampak tudi doma v Ljubljani, kajti napravi sta se za mojih hrbtom povezali in šli v španovijo. (Problem je še nerešen in čez 20 dni bodo sporočila, če se ne uredi, za vselej izbrisana tudi iz koša za smeti.)