Za kar se skriva v Franzu Kafki

Takrat sem ravno spet prebiral Proces Franza Kafke, roman, v katerem nevidno sodišče po neobjavljeni tožbi in brez pravnega postopka obsodi neimenovanega junaka, ki ne ve, česa je obtožen in kaj je zakrivil, na smrt. Romana je konec s sodbo, ki se izvrši kar na nočni ulici. Eksekutorja, dva gospoda, najprej pričakujeta, da si bo K. sam porinil nož v srce, ko pa tega ne stori, opravita to onadva zanj. Zadnji stavek se glasi: Bilo je, kakor da ga bo sramota preživela.

Bil sem mlad in neumen, pa sem se malo norca delal iz Kafke, še bolj pa iz šole. Dokazoval sem, da je zgodba Procesa iz trte izvita, kajti take reči, kakršne opisuje, se ne dogajajo nikjer, niti v najbolj gnilih ali neusmiljenih režimih ne. 

"Torej lahko po prebranju knjige in pretehtanju vseh argumentov presodim, da je glavni junak K. nedvomno kriv nekega dejanja, ki ga sam sebi taji skladno s freudovskim mehanizmom potlačitve ali pa disociacije. Ne verjamem, da je bila kazen izvršena, kakor se opisuje – to se lahko zgodi samo v knjigi. In zato menim, da je Kafkova knjiga izmišljena, vsebina prikazana pristransko, junak pa verjetno, če je živ, ždi v kaki norišnici."

Še pred tem sklepom pa sem napisal pledoaje v korist sodni Pravici. "Ko se znajdete pred sodiščem, se lahko zanesete, pa če ste še tak kriminalec, na to, da vas bo sodnik obravnaval enakovredno nasprotni strani, ki jo zastopa bodisi zasebni tožnik ali pa državni tožilec.

Čeprav je sodna veja blizu oblasti, ker sodi po zakonih, ki jih sprejema slednja, si mislite, da bo na to v času obravnave pozabila. Sodnik ne bo samogibno potegnil z drugo vejo oblasti, torej tožilsko-policijsko, in ji ne bo verjel kar na besedo. Prav tako pa ne bo skušal ugoditi željam politike. 

Dovolil vam bo predstaviti argumente. Ne bo vam – ne vam ne nasprotni strani – zapiral ust, dovolil vam bo, da si najamete odvetnika, in če nimate denarja ali volje za to, vam bo sodišče dovolilo, da se sami zagovarjate, kar resda ne bo prida, ampak nekaj bo pa le zalegel sam občutek, in pravici bo nazadnje po pretehtanju vseh dokazov in argumentov za in proti morda res zadoščeno. Še več, sodišče bo terjalo od države, da dokaže vašo nedvomno krivdo, ne pa od vas, da dokažete svojo nedolžnost. Torej boste pred sodiščem celo v veliki prednosti pred tožilstvom.

Skratka, sodbo bo sodišče oprlo na izkazana dejstva, ne pa na želje, domislice in propagando nasprotne strani. 

In čeprav bo upoštevalo dejstva, nazadnje ne bo ravnalo, kakor da je božji orakelj, ki vse vidi in vse ve, ampak bo izreklo zgolj svoje mnenje o tem, kdo ima prav. 

Sodišče v izreku sodbe to posredno samo priznava, ko recimo navaja, da je sledilo dokazovanju ali da je verjelo prepričljivosti izpovedi te in te priče. Glagol soditi sam po sebi pomeni isto kot meniti. Zato tudi pravimo 'sodim, da je tako', kadar mislimo reči pravzaprav, da 'menimo, da je tako'.

Svoje mnenje bo sodišče opiralo na konkretne dokaze, a upoštevalo jih bo neglede na to, katera stran jih je predložila. In prav je, da se drži tovrstne nevtralnosti, kajti ni ga paranoika in/ali sociopata, ki ne bi bil v dokazovanju svojega prav prepričljivejši od človeka zdrave pameti. Človek zdrave pameti namreč premore vsaj senčico dvoma o lastni prepričanosti. Zaveda se, da se v vsakem fanatizmu skriva dvom, da se v vsaki resnicoljubnosti prikriva kaka neizrekljivost, v vsakem moralnem ogorčenju kak zatajevan greh, in da ima nasploh vsak prav tudi svoj ne.

Nezaslišano bi bilo, da bi sodišče eni od strani zaukazalo absoluten molk, drugi pa dalo v roke mikrofon ali megafon. Zadnjič in edinkrat, ko je sodišče to še počelo pri nas,je bilo po drugi svetovni vojni med političnimi procesi proti t. i. sovražnikom države/družbenega reda."

Zaradi te omembe je ostala naloga neocenjena. Oceniti je bi hotel niti sam presvetli ravnatelj. Niso pa je pošiljali naprej, priznam.

Svojega spisa in še bolj Kafkovega Procesa se spominjam danes. K tej knjigi sem se v življenju vračal, bral sem jo vsaj petkrat, če ne večkrat, in v priročni knjižnici še vedno hranim izvirni izvod Udovičevega prevoda, ki sem ga prejel od očeta v dar za svoj 12. rojstni dan. Sam sem proti izmišljanju, a Kafka si očitno ni izmišljal. Njegova genialnost je bila v tem, da je znal poiskati primerno metaforo za to, da je izrazil zlo na tem svetu. Res, glede Kafke lahko rečem, da nimam pripomb, pa sem znan kot nergač.

Totalna propagandna vojna

Seveda pa bi imel danes še kaj pripisati na račun svojega esejčka. Kot na primer to, da se stranki v sporu, morda dva zasebnika, morda država proti državljanu, država celo proti državi, vedeta v resnici drugače, kot sem opisoval zgoraj: želita si zmago in v ta namen sta voljna in zmožna resnico prikazovati v zase ugodni luči, recimo s poudarjanjem dokazov, ki govorijo v njun prid, in zamolčevanjem neugodnih dejstev. 

Da ne zablodim predaleč od doma, bom kot zgled predstavil kar sodni spor med strankama, ki sta pred 60 leti sestavljala temelje, stene in streho našega skupnega doma. To sta bila moj oče Janez Gradišnik in moja mati Ruža Gradišnik, pozneje preimenovana v Rozalijo Ružo Tremski Gradišnik.

Predmet spora je bil razveza zakona, ki jo je terjala mati, oče pa se je je branil, ter podrejeno temu delitev premoženja in otrok, torej mene in mojega brata. Razlog razveze je bila domnevna zakonska nezvestoba, povzročena s strani očeta.

Prostor mi ne dopušča, da bi bil bolj nadroben, lahko pa zatrdim, da se je moja mati v času razveznega postopka, pa še leta zatem, šla totalno propagandno vojno, ki ni bila omejena zgolj na razpravno dvorano: obiskovala je skupne znance in prijatelje in jim pripovedovala strašne zgodbe o nečloveškosti mojega očeta in v dokaz recimo razkazovala modrice na rokah, češ da jo tatek pretepa. V resnici je šlo za, sam sem bil priča, obtolčenine, ki jih je dobila, ko je nastavljal roke, da zadrži njene furiozne udarce. 

Seveda je vsem dopovedovala, kakšen zloduh je tatek, on pa se je branil zgolj z besedami, da "bo že čas pokazal". 

Ker je bil markanten človek, na pogled prej oficir književnik, so ljudje kar verjeli mami, ki ga je označevala kot "esesovca". In tudi Udbi je njeno početje prav prišlo, saj je mama onemogočala človeka, ki je kot Kocbekov prijatelj in sodelavec veljal za nasprotnika režima. Moral se je na vrat na nos izseliti in je potem še leta živel samotarsko življenje – šele ko sva se jaz in Bogdan poročila on šla na svoje, si je dovolil spet imeti lastno življenje. Sam sem ga dolga leta smel obiskovati zgolj enkrat tedensko, pa še to le zato, ker naša kopalnica na Cankarjevi ni premogla bojlerja – hodil sem se torej k njemu kopat.

Bil sem absolutno prepričan o njegovi nedolžnosti, imel sem ga silno rad, a hkrati sem tudi zelo trpel, ker me je prepustil materinemu pretesnemu objemu. 

Da me oče ni pustil na cedilu oziroma se je zame boril, se je izkazalo šele pol stoletja pozneje, ko sem v mamini zapuščini – hranila je bila v raznih torbicah in garderobah vse mogoče, recimo vozne listke in kinokarte iz tistih let – odkril tudi sodne zapisnike. Iz njih sem sprevidel, da je oče prek odvetnika vložil predlog, da bi me sodišče pridelilo njemu, kakor sem si od srca tudi sam želel. A prevladala je materina utemeljitev, češ da sem preveč bolehen in zato "potreben materinske nege".

Bolehen pa sem bil, ker je kot nikoli diagnosticirana "münchausnovka prek namestnika" izvajala na meni takrat že kako leto ali dve farmacevtsko-medicinske eksperimente. Na temelju bolehavosti, v katero so me pahnile njene arcnije, in s pomočjo vselej uslužnih zdravnikov, katerih stalna stranka je bila z raznimi svojimi boleznimi, se ji je posrečilo, da je sodišče nazadnje prisluhnilo argumentu njenega odvetnika, češ da sem kot bolehav enajstletnik nujno "potreben materinske nege".

Oče je potem res vrgel puško v koruzo, podpisal vse njene zahteve in se za vselej odselil. 

Teh reči ne omenjam z željo, da bi pral materino perilo – o mrtvih vse dobro – ampak ker imajo dokazno vlogo v moji zarotoznanski "vojni" proti sedanjim uzurpatorjem absolutne oblasti pri nas in po svetu.

Kaj mislim s tem? 

Tako kot je materina resnica, čeprav je bila namišljena, v ljubljanski kulturni in politični družbi povsem prevladovala še leta, tako da je bil tatek de facto izobčenec, je več kot verjetno, da bo tudi dandanes in v naslednjih letih zmagovala resnica sedanjih deliteljev pravice, injekcij in recimo streliva. A tako kot sem jaz šele s polstoletno zamudo zvedel za očetov obupni boj za mojo dušo in telo, se lahko zgodi, da nas bodo prihodnji rodovi še dolgo metali v isti koš. 

Polagoma pa se je vendarle uresničila očetova napoved, da bo čas pokazal, kateri od njiju ima prav. In to mi, čeprav sem bil takrat prisiljen še deset pubertetnih let živeti pod materino komando, danes povsem zadošča. Enako bo morda ta moj zapis – ali pa kateri od drugih, ki jih pišejo redki, a neuklonljivi zarotoslovci – v izolaciji preživel cenzurni mrk in morda celo jedrsko vojno, ohranjen na kakem listu papirja. In čez petdeset, sto let bo kdo, če bo Zemlja še človekov planet, lahko z moje čečkarije razbral, za kaj (mi) je šlo v resnici.

Da je imel Kafka prav ne le metaforično, je najbolj razvidno v zadnjem času. Živimo v delu sveta, v katerem je oglaševana zgolj ena resnica, nasprotni argumentaciji pa je na političnem sodišču odrečena vsaka možnost pojavljanja. Sam sem moral nekajkrat zapored pobrati kolumnistična šila in kopita že po prvi objavi lastnega mnenja, ki se ni skladalo z mnenji današnjih zdravstvenih, medijskih in političnih sodišč. 

Kdo nam torej sodi danes?

Ima pravica sploh še glas? Ali pa velja samo še tista srbska, češ "kadija te tuži, kadija ti sudi"? Kdo bo zaščitil mojo pravico do svobode mišljenja, če začnem trositi letake s protinatovsko vsebino? Me zagovarjal, če poskusim ustanoviti Inštitut za zarotoslovje? Ali če zberem skupaj skrivno celico, bogvarji, Društva slovensko-ruskega prijateljstva? Kajti slednjega ni več, moralo se je razpustiti, če ni bilo po tihem ukinjeno kar z odlokom, kdo bi vedel.

Kafka je sam vrgel v peč velikansko večino tistega, kar je kdaj napisal ali zapisal. Sam praviloma ni verjel ne vase ne v prihodnost. Oziroma nekaj malega je le verjel, a še v to s pridržkom: to vidimo iz njegovega zapisa v Aforizmih o nečem "neuničljivem, brez česar v sebi človek ne bi mogel živeti, pa čeprav sta mu lahko to neuničljivo in njegovo zaupanje trajno skrita".

Do tega skritega pa se mora vsak dokopati sam. 

 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord