Uspeh za uspehom: Aljoša Bagola razkril podrobnosti prihajajoče knjige, njegov prvenec pa bodo brali tudi v angleščini!

Knjigi nekdanjega oglaševalca Aljoše Bagole Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke in Srečo, prosim sta verjetno največji slovenski motivacijski uspešnici, ki se jima bo kmalu pridružila še tretja z naslovom Ne! je moč.

Njeno naslovnico je pred nekaj dnevi razkril na Instagramu, kjer je sledilce, ki že nestrpno čakajo na naslednje branje izpod njegovih prstov, obvestil tudi, da izide v naslednjem letu.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Aljoša Bagola (@aljosabagola)

A do takrat mu gotovo ne bo dolgčas: med drugim je letos eden od predavateljev na 16. Weekend Media Festivalu v Rovinju, kamor prihaja s svojim priljubljenim predavanjem Srečo, prosim. Ob tej priložnosti je z veseljem odgovoril tudi na nekaj vprašanj.

O čem boste govorili na svojem predavanju?

Veselim se, da v Rovinj prihajam s svojim priljubljenim predavanjem Srečo, prosim, s katerim se bomo na glavo vrgli v fenomen našega obremenjevanja s srečo, ki jo s pomočjo sodobnih tehnologij zamenjujemo z užitkom, navdušenjem, dopaminsko vzhičenostjo, uspehom in občudovanostjo.  
 
Kako ste se začeli ukvarjati z osebnim razvojem in srečo? Kaj vas je navdušilo za raziskovanje teh tem?
 
Psihologija mi je že od nekdaj blizu in že kot študent komunikologije sem oboževal vse, kar je dišalo po kreativnosti in psihologiji. Ko se mi je na vrhuncu izjemno uspešne, a hkrati izjemno intenzivne oglaševalske kariere zgodila izgorelost, sem bil primoran odkriti se na novo – zamenjal sem kariero, način razmišljanja in način življenja. Postravmatska rast je posebno obdobje, prepojeno z bolečino in trpljenjem, a hkrati prinaša neverjetna spoznanja.

Po tem, ko je moja prva knjiga Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke, s katero sem se razodel javnosti, v hipu postala uspešnica, so vsi zaključili: "Glej, Aljoša je nazaj, že spet niza uspehe, kot smo od njega vajeni." A čeprav sem se uspešno postavil nazaj na noge, sem se pretežno počutil grozno in izpraznjeno. Zato sem začel raziskovati fenomen sreče in ob tem napisal knjižno uspešnico Srečo, prosim.   
 
Katere so ključne lekcije ali spoznanja, ki ste jih pridobili v iskanju sreče in osebnega razvoja?
 
Spoznavanje sebe je dolgotrajen proces, a na "avtopilotu" smo ljudje raje slepi za marsikatere koristne ugotovitve. Če si pa v procesu rasti predan in dovolj trmast, da ne obtičiš nesrečen in razočaran, se te spone zrahljajo in vsak dan ugotoviš kaj dragocenega.

V predavanju ne bomo imeli časa poglobiti se v vse razsežnosti izpolnjenega življenja, a naša sreča je predvsem odvisna od tega, da se ne želimo na silo osrečiti; da se ne primerjamo z drugim; da odkrijemo, kaj je naše poslanstvo in se mu posvetimo; da ohranjamo svoja pričakovanja realna, fleksibilna in uresničljiva; da se naučimo postaviti meje in sporočati svoje potrebe; da opustimo perfekcionizen; da prepoznamo toksične odnose in jih zamejimo ali se iz njih umaknemo; da ne vztrajamo v miselnosti žrtve ter da razumemo, da je življenje tek na dolge proge, kjer je sreča posledica uresničevanja naših talentov in ne zgolj cilj, ki si ga zadamo, ne da bi ga sploh razumeli.       

 
V svoji knjigi "Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke" se ukvarjate s sindromom izgorelosti. Kako ga prepoznati in kako ga preživeti?
 
Že pred koronavirusom sem povedal, da živimo v epidemiji duševnih stisk, predvsem izgorelosti. Osnova našega duševnega zdravja so zdravi odnosi. A sodobni tempo in hitri, površinski odnosi, ki so oropani sodelovanja, zaupanja in spoštovanja, so načeli naše duševno zdravje. Pravočasno prepoznavanje izgorelosti je pa težavno tudi zato, ker depresijo, razočaranost in izpraznjenost učinkovito maskiramo z adrenalinom in hitrostjo karier, življenj in tehnologij. Tudi mene je moralo življenje strmoglaviti s piedestala uspehov, nagrad in supermanske vzdržljivosti, da sem končno začel skrbeti zase in svoje zdravje. Zato je priporočljivo, da vsi, ki imajo dlje časa težave z nemirnostjo, nespanjem, deloholizmom, vzdražljivostjo in splošnim nezadovoljstvom, poiščejo strokovno pomoč.
 
Kako se vi osebno soočate z izzivi in ovirami na poti do sreče in osebnega zadovoljstva?
 
Skozi leta sem ugotovil, da so ključne surovine napredka samorefleksija, odločenost in potrpežljivost. Do sebe moramo biti iskreni in si priznati svoje težave, nato moramo biti odločeni spopasti se z izzivi na poti, vse skupaj pa je na tej odisejadi od obupa do izpolnjenosti izvedljivo zgolj s potrpežljivostjo. Kot vidite, se pojmu sreča karseda izogibam, saj je sreča povečini naša utvara. Prizadevati si moramo torej za izpolnjeno in raziskano življenje, pri čemer pa tu mislim na naš notranji svet. Nekdo lahko razišče vse svetovne destinacije, a če bo v sebi še vedno nesrečen, bo z vsakim novim vkrcanjem na letalo zgolj še naprej bežal od samega sebe. 
 
Ali je in zakaj je pomembno, da se v življenju osredotočamo le na pozitivne vidike?
 
Ne. Tako kot so nam sodobne tehnologije vsilile utvaro, da lahko vse dobimo v trenutku, tako smo v razvajenosti z instantnimi rešitvami lahek plen tudi za pojav, ki ga imenujem insta-optimizem. Čeprav je miselna naravnanost na pozitivne izide začetek naše dolgotrajne preobrazbe iz žrtve razmer v upravljalca življenja, pa to še ne pomeni, da nas zgolj misliti pozitivno spravi iz vsake zagate. Moramo namreč tudi ustrezno delovati in razumeti svoja čustva. Ljudje smo kompleksna bitja in naš psihični ustroj prevevajo tako prijetna kot neprijetna čustva.

Če želimo s svetom, drugimi ljudmi in predvsem s samimi sabo vzpostaviti in gojiti zdrave odnose, moramo znati vsa čustva tudi zdravo izražati, saj so v osnovi naše popolnoma legitimno psihološko orodje. Nekateri ljudje, opijanjeni z insta-pozitivizmom, v sebi tako v hipu potlačijo vsa neprijetna čustva kot so žalost, razočaranje, obup, jeza, strah. Ko občutijo ta "negativna" čustva, se na silo oklenejo "pozitivnega". Pozitivnega v narekovajih zato, ker je podrejeno njihovim pogosto nerealnim pričakovanjem, da mora vse na svetu biti prav, da ne sme biti v njihovem življenju nobenih težav in da morajo imeti zgolj prijetne odnose. Zato mislim, da je bolje, če smo realisti z optimističnim predznakom.   
 
Ali lahko delite nekaj praktičnih nasvetov ali tehnik za doseganje večje sreče in osebnega zadovoljstva?
 
Poleg že prej naštetih stvari je precej dobro priporočilo to, da se ne jemljemo preveč resno. Drugi o nas razmišljajo manj pogosto in predvsem manj nenaklonjeno, kot se to zdi v naših katastrofičnih mislih, zato smo lahko v svoji koži bolj sproščeni. Do sebe moramo biti tudi manj neizprosni in si dovoliti napake, saj se iz njih še vedno ogromno naučimo. Za več miru pa izklopimo vsa obvestila na telefonu. Jaz to počnem že vsaj pet let in občutek je odličen. S tehnologijami moramo upravljati mi in ne obratno. A težava je v tem, da nam to, da vse nenehno zvoni, cinglja, vibriba in poskakuje, ustreza - zamoti nas in nam postreže z dopaminom. Dopamin je poceni bencin za preusmerjanje pozornosti in občutek lažne sreče. 

 

Smo res sami odgovorni za svojo srečo ali je nekaj odgovornosti tudi v ljudeh, ki nas obkrožajo?
 
Dokler smo otroci, je to naloga naših staršev. Ko pa enkrat odrastemo, pa za svojo srečo skrbimo sami. Vključno s tem, da premagamo ovire težavnega otroštva. 
 
Kako sta osebni razvoj in doseganje sreče povezana s poslovnim uspehom? Imate kakšne primere iz svojih izkušenj, ki to ponazarjajo?
 
Obstajajo študije, ki dokazujejo, da nas kreativnost osrečuje. Čeprav se zdi, da določene industrije (prej medijska in oglaševalska, zdaj družbenomedijska in industrije Silicijeve doline) monopolizirajo pojem kreativnosti, pa je ustvarjalnost lahko sestavni del vsakega poklica. Zato, če pri svojem poklicu - ki je idealnotipsko tudi naša poklicanost - uresničujemo svoje talente in svojo ustvarjalnost, se to neposredno odraža ne le v storilnosti, ampak tudi v stopnji življenjskega zadovoljstva.

V svoji oglaševalski karieri sem svojo kreativnost dobesedno živel, a sem jo zaradi obsega dela hkrati nemalokrat moral tudi forsirati in se izčrpavati. Obenem sem pa vsak dan srečeval ljudi v na stotine podjetjih, ki so bili prepričani - ali jim je pa bilo zapovedano - da se morajo pri svojem delu ustvarjalnosti izogibati. Tako je ljudi, ki vsak dan hodijo nesrečni v službo, zato ker njihova ustvarjalnost ni vzpodbujana, na žalost ogromno. 
 
Vaše knjige pogosto raziskujejo teme motivacije in navdiha. Kako ohraniti motivacijo na dolgi rok?
 
Beseda motivacija izhaja iz latinske besede movere, ki pomeni premikati se. Pravim, da pravilno živimo le, če živimo opravilno – torej, da delujemo in si ozaveščeno prizadevamo za napredek. Kot pravi psiholog Robert A. Johnson, je v vsakem izmed nas tudi evolucijska potreba, da osebnostno rastemo. Če torej ne zatiramo te iskre v sebi, je motivacija pravzaprav naš perpetuum mobile. 
 
Kakšni so vaši načrti za prihodnost glede širjenja zavesti o sreči in osebnem razvoju?
 
Po na desettisoče udeleženk in udeležencev mojih predavanj in po na desettisoče prodanih knjig v Sloveniji (in tudi na Hrvaškem), se pospešeno odpravljam na tuje odre kot tudi na tuje knjižne police. Moj prvenec je pripravljen na skorajšnjo izdajo v angleškem jeziku, zato se veselim tako spoznavanja novih bralk in bralcev kot še nadaljnjega spoznavanja samega sebe. (smeh) 

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord