Znana aktivistka o izgorelosti: “Imela sem številne zdravstvene težave, a sem jih ignorirala, ker sem tako vzgojena …”

Mlada aktivistka in novinarka Lana Nikolić (rojena 1991) je v Srbiji pravi hit: skozi članke, delavnice z mladimi, intervjuje in vsebine na družbenih omrežjih na svež in dostopen način odpira pomembne družbene teme, kot so osveščanje o osebah z invalidnostjo, izgorelost, prekarno delo, redefinicija pojma "uspeh" in nujnost tega, da si v družbi, ki nam skoraj ne dopušča padcev, dovolimo biti ranljivi in nežni. Predstavlja se tudi kot "aktivistka kulture krhkosti".

"Zdi se mi izjemno pomembno, da se posvetimo tudi tej plati sebe. Meni ljudje na primer pogosto govorijo, kako sem močna in pogumna. In vsakemu od njih moram odgovoriti, da to v resnici ni kompliment. Toliko, kolikor smo močni, smo tudi krhki. Ne morem biti ves čas samo močna in "borbati" skozi življenje. Sem ter tja se lahko tudi kaj zlomi. Ampak to je del, ki se ga sramujemo, ker nihče ne želi biti "lomljiv" in nežen, radi bi bili videti, kot da nam lahko uspe vse in se ničesar ne bojimo. Tudi sama sem dolgo skrivala, da me kaj boli, da z mano kaj ni v redu, a tega enostavno ne morem več početi," pojasnjuje.

Na vprašanje, zakaj se ji zdi, da je tako, odvrne, da gre verjetno za dediščino preteklih generacij. "Mislim, da krhkost že zgodovinsko večini ni bila dopuščena. Na našem območju so rasle generacije in generacije žensk, ki so bile v vojni. Še pred tridesetimi leti smo imeli tukaj ogromno krizo, ki je na ljudeh pustila globoke posledice. Sicer mislim, da so ljudje tudi v kriznih situacijah našli načine, kako biti krhki in nežni, ne vem pa, kdaj in kako pogosto."

Tudi sama je potomka močnih žensk. "V moji družini so vse takšne. Mama, babice, tete ... Izkušnje in zgodovinske okoliščine so jih izoblikovale v izrazito čvrste, samostojne osebe, pripravljene na to, da v vsaki situaciji reagirajo, kot je treba. To so ženske, ki skrbijo za hišo, može, otroke, vnuke ... jaz sem trenutno zadnja v tej liniji in ko svoji mami omenim krhkost, je to zanjo popolnoma tuj koncept. Babica jo je z najboljšimi nameni vzgajala v nekoga, ki je trden, ona pa je enako želela zame, posebej ker sem bila otrok, ki je bil še bolj dovzeten za to, da doživi neko diskriminacijo oziroma razočaranje. In takšna sem tudi bila, zelo trdna in samostojna."

"Zaradi telesnih omejitev sem morala biti dvakrat boljša od drugih ..."

Dokler ni doživela izgorelosti, od katere si, pravi, še vedno ni povsem opomogla. Ime si je sprva začela ustvarjati na radiu Beograd, znotraj redakcije Indeks 202, potem pa se je njena kariera počasi vzpenjala: začela je pisati novinarske tekste za različne portale, gostovati v podkastih, vpisala je doktorat, najprej na beograjski Filološki fakulteti, pozneje se je preusmerila na Fakulteto za medije in komunikacije, saj je področje medijev tisto, ki jo trenutno najbolj zanima. Imela je skratka vse več prekarnih angažmajev, ki jih je hotela vse opraviti z odliko.

"Tu je prišel do izraza ta narativ moje mame in babice, da moraš biti trden in vztrajen. Imela sem številne zdravstvene težave, a sem jih ignorirala, ker sem tako vzgojena - naučili so me, da se ti lahko dogaja karkoli, to pomeni, da lahko trpiš za izredno hudimi bolečinami, ampak moraš oddelati tisto, kar so ti zadali." Tako se je v njenem telesu leta nalagala utrujenost, ki ji ni namenjala prave pozornosti.

"Prevzemala sem preveč odgovornosti, obenem pa od sebe zahtevala, da sem zaradi svojih telesnih omejitev, ki so posledica invalidnosti, dvakrat boljša od drugih. Nikjer nisem smela narediti napake. Seveda bi jo lahko, ampak čutila sem, da tega ne smem, da se moram ves čas dokazovati, neprekinjeno, da ne bi kdo pomislil, da za neko stvar potrebujem več časa kot drugi in naslednjič ne bi več dobila dela."

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Tampon ZONA (@tamponzona)

Zadnje leto ali dve je ni več strah povedati, da za nekatere stvari potrebuje več časa, da mora vmes počivati, da med migrenami ne more delati ali da ji zmanjkuje koncentracije, pa da osemurni delovnik pet dni na teden zanjo ne pride v poštev.

Obenem opozarja tudi druge, da prekariat, stalno delo med vikendi ali dvanajst ur dnevno, strah pred odhodom na bolniško, da te ne bi zamenjali, ter delo v bolečinah niso nekaj normalnega in da bi se morali o tem več pogovarjati. Koncept počitka pa je po njenem mnenju pravzaprav politično vprašanje, saj imajo do njega pravico samo določeni družbeni razredi. "Sama sem se sicer navadila postaviti nekatere meje, še vedno pa mi je izziv prositi za skrajšani delovni čas, vendar z enakim plačilom, ali takoj povedati, kje so moje omejitve. To je nekaj, česar se moram še naučiti," še pravi.

Vznemirja pa jo tudi ideja uspeha, ki je nekakšen imperativ sodobne družbe. "Ko mi nekdo reče, kako uspešna sem, me to v resnici vznemiri. Kaj je za vas uspeh? Je to doktorirati, biti novinarka, biti ženska? Kaj pa če nekdo zna speči odlično torto ali pripraviti dober pasulj, ali to ne more biti uspeh?" se sprašuje.

"Pred izgorelostjo sem se ves čas obremenjevala s tem, ali sem dovolj uspešna, zdaj pa sploh ne znam več odgovoriti na vprašanje, kaj uspeh pravzaprav je. Zato ne želim, da bi kdo mislil, da sem bolj uspešna ali pametnejša od njega. Vsak po svojih zmožnostih doseže največ, kar lahko. Ni treba, da smo vsi kirurgi, molekularni biologi ali imamo svoje podjetje, nekdo mora biti tudi ena povsem navadna Lana Nikolić, moja mama, ki je delavka v trikotaži ali oče, ki je vozil traktor. Tudi to je življenje."

Imeti moraš pravico, da o nečem ne spregovoriš

Ker je novinarka in aktivistka hkrati tudi oseba z invalidnostjo – med drugim trpi za migrenami in nevropatsko bolečino, ki je posledica bolezni živčevja –, je že pred nekaj leti napisala kratek priročnik o tem, kako bi morali mediji poročati o osebah z invalidnostjo.

Izpostavila je na primer, da jo najbolj zmoti, če posnetke osebe z invalidnostjo spremlja žalostna klavirska glasba, če novinar eksplicitno prosi nekoga invalidnega, ali lahko naredi nekaj kadrov ali fotografij na berglah ali če se naslovi člankov o invalidnih osebah berejo nekako tako: "Lana Nikolić si mora pri hoji pomagati z berglami, a to je ni ustavilo pri njenih dosežkih ..."

"Rada bi, da se ljudem z invalidnostjo vrne dostojanstvo in moč in se upošteva njihove želje v zvezi s tem, kako si želijo biti predstavljeni in kaj bi radi odkrili o sebi. Sama na primer res ne maram odgovarjati na vprašanja o svoji diagnozi. Ko rečem, da imam migrene ali nevropatsko bolečino, je ljudem seveda jasno, da imam neko specifično življenjsko izkušnjo. Ne vidim pa razloga, da bi to izpostavljala v vsakem intervjuju, če ne želim, ljudje lahko z nekaj kliki na Googlu odkrijejo vse o meni. Kot invalidna oseba moraš imeti, tudi če se izpostavljaš, pravico, da o nečem ne spregovoriš, ker je zate preveč čustveno, da ne poveš vsega ... želela sem si, da to postane jasno medijem in vsem osebam z invalidnostjo, ki dajejo intervjuje," pojasni.

Pred nekaj leti je v enem svojih besedil zapisala, da se mora v zunanjem svetu, izven svojega mehurčka, ki spremlja njeno aktivistično in novinarsko delovanje, še vedno soočati z dejstvom, da si nihče ne želi biti ona, da ne bi nobena mati rada videla, da bi imela karkoli z njenim sinom, da mora biti vedno dva koraka pred drugimi, da ljudje predpostavljajo, da je aseksualna, čeprav ima partnerja, ali da ne more delati.

"Včasih v šali pravim, da sem kot neka žival z roza dlako, ki bi se je vsi radi dotaknili, se seznanili s tem, kako deluje, s čim se prehranjuje, kako živi ... jaz sem torej neko bitje, nad katerim se ljudje čudijo, ne pa človek, ki ima popolnoma enake potrebe in želje kot vsi ostali, z izjemo drobnih razlik, ki se tičejo mojega delovanja. Po drugi strani pa je ljudem v mojem mikrokrogu, to so aktivisti, kulturni delavci, intelektualni krog, vse v zvezi z mano popolnoma jasno in normalno. Zame je torej izziv, kako s svojimi vsebinami povezati ta dva pola, ki sta popolnoma oddaljena drug od drugega."

Nikakršnega glamurja, samo "eno običajno življenje"

Z zanimanjem za vsebine, ki jih posreduje javnosti, je začelo rasti tudi število njenih sledilcev na Instagramu, ki jih je zdaj že skoraj dvajset tisoč. Če bo vse po sreči, bo v prihodnosti vodila tudi lasten podkast. A še vedno se ne smatra za vplivnico, saj ima ta beseda zanjo nekoliko negativno konotacijo.

"Ko sem začela na družbenih omrežjih deliti te stvari, sem si želela samo, da vsebine, ki so zame pomembne, postanejo bolj vidne in razumljive tudi drugim. Zaradi "klasičnega" vplivništva, ki slavi superlative, po drugi strani pozabljamo, da so drugi ljudje v resnici v zelo podobni poziciji kot mi sami. Mogoče nimamo enakih življenjskih okoliščin, ampak vsi vemo, kaj je strah, kaj pomeni, da imaš nekoga rad, da uživaš v nekih malih stvareh ... imamo veliko skupnih točk, ki nas spajajo in to je zame zelo pomembno."

Z izpostavljenostjo so sicer prišli tudi negativni komentarji, za katere je sprva mislila, da jo bodo zelo prizadeli, toda zdaj ve, da jih ni dolžna brati niti na njih odgovarjati – lahko jih preprosto izbriše. "Da negativne komentarje briše, mi je omenila voditeljica Iva Paradjanin, s katero sva snemali podkast, in s tem mi je pravzaprav dala izjemno svobodo. Ko sem ugotovila, da imam pravico, da negativne stvari izbrišem in da nisem dolžna odgovarjati nikomur, sem se počutila veliko bolj svobodno in sproščeno. Še vedno pa mi ni jasno, ali se ljudje, ki pišejo zlobne komentarje, ne zavedajo, da ljudje na drugi strani profila lahko to dejansko beremo."

V preteklosti se ji je velikokrat zdelo, da je v nečem sama ali da nihče ne razume občutkov, ki jih doživlja, zato se trudi, da na svojo skupnost prenaša to, česar njej ni povedal nihče. "Nisi sama, ne doživljaš samo ti tega. Slabe situacije minejo. Nikakršnega glamurja ni v tem, samo eno povsem običajno življenje. Ampak v bistvu ni nič lepšega od običajnega življenja, čeprav vsi težimo k temu, da bi bili 'kul'."       

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del