E-športna psihologinja o profesionalnem igranju videoiger in pasteh, ki jih lahko prinese

Nuša Klepec pri svojem delu združuje poklic psihologinje in ljubezen do videoiger, s katerimi se je začela aktivneje ukvarjati že v srednji šoli. "Že takrat sem se pridružila Društvu za elektronske športe - spid.si, s katerim smo začeli organizirati gaming dogodke - različne turnirje, tekmovanja in lan partyje. Organiziramo na primer dogodke, ki so znani pod imenom Epicenter"

Na začetku so organizirali manjše dogodke, ki se jim je pridružilo približno 50 ljudi, a so v zadnjih letih zelo napredovali. "Nazadnje smo sodelovali pri organizaciji dogodka Game Gang Show, ki se je odvil na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani in je imel približno 7000 obiskovalcev, več kot 50.000 ljudi pa si ga je ogledalo od doma."

V Sloveniji že tri profesionalne organizacije

Igranje videoiger v športnem smislu jo je začelo še bolj zanimati med študijem psihologije. Kot je pojasnila, se je celotna stvar začela izjemno hitro razvijati pred približno 15, 20 leti, medtem ko je zadnjih 10 let priljubljenost e-športnih tekmovanj eksponentno narasla. "E-športna tekmovanja so trenutno med najhitreje rastočimi panogami v zabavni industriji." Pri nas se je na profesionalni ravni stvar začela razvijati šele pred nekaj leti, kljub temu pa imamo tudi v Sloveniji že danes nekaj profesionalnih e-športnih ekip.

"V Sloveniji smo imeli že do letos dve profesionalni e-športni organizaciji, Cyber Wolves Esports in Diamant Esports, pri kateri sodelujem tudi sama. Letos pa so ustanovili še tretjo, ki se imenuje Spike Esports."  Te organizacije so se oblikovale po vzoru tujine: Ekipe imajo po pet tekmovalcev, ki jim je to polna zaposlitev. Tekmovalci od tega živijo, imajo redne plače in trenerja. Vse skupaj financirajo sponzorji, različna podjetja, ki so v tem prepoznala določen potencial.

Ponekod e-športnikom prilagojeni študijski programi

Leta 2020 je nastala Evropska e-športna zveza, dobili pa smo tudi E-športno zvezo Slovenije (EŠZS), ki je postala polnopravna članica evropske zveze. "Med poslanstvo EŠZS spadajo skrb in prizadevanje za razvoj e-športa, povečanje števila e-športnikov in e-športnih ekip, poenotenje pravil na tekmovanjih," je zapisano na njihovi spletni strani. V zvezi si želijo vzpostaviti sistem, ki bi bil bolj podoben tistemu iz drugih športov. Prizadevajo si uveljaviti, popularizirati in regulirati e-šport v Sloveniji, nenazadnje si želijo tudi, da bi bil e-šport širše prepoznan kot šport. 

Pri nas se najstnik, ki želi ustvariti profesionalno e-športno kariero, najbrž (še) ne bi mogel vpisati v slovensko športno gimnazijo, je pojasnila Klepčeva, medtem ko v tujini že obstajajo fakultete, ki ponujajo tudi različne e-športne programe. Na njih se lahko izobrazijo ne le tekmovalci v e-športnih disciplinah, temveč tudi trenerji, menedžerji, upravljavci družbenih omrežij in drugi, ki so vključeni v to panogo. Ameriške univerze med drugim po srednjih šolah iščejo nadarjene e-športnike in jim, podobno kot v košarki ali ameriškem nogometu, nudijo športne štipendije.

Organiziranost e-športnih tekmovanj

E-športna tekmovanja potekajo na različnih ravneh, vsaka igra pa ima svojo ligo. Slovenija je na primer v igri League of Legends del regionalne balkanske lige EBL (Esports Balkan League), saj smo premajhni, da bi lahko na enakem nivoju organizirali lastno tekmovanje. "Iz balkanske lige greš lahko potem na evropsko prvenstvo EMEA Masters, to pa je še zadnji nivo pred vstopom v profesionalno evropsko ligo LEC (League of Legends EMEA Championship)."

Tudi EŠZS sicer organizira tekmovanja na državni ravni, a kakovost tekmovalcev po besedah Klepčeve tam še ne dosega ravni, ki jo vidimo v profesionalnih mednarodnih e-športnih ligah. Balkanska liga je po njenih besedah enotna, medtem ko se lige nekaterih večjih evropskih držav, na primer Nemčije, še dodatno delijo na več divizij. Tekmovalci lahko tam, podobno kot pri drugih športih, napredujejo iz druge lige v prvo in podobno.

E-športniki tekmujejo v različnih igrah. Pogoj je, da ima igra dobro narejen tekmovalni sistem in omogoča, da se lahko med seboj pomeri več tekmovalcev (multiplayer). Tekmovalne igre so lahko ekipne, kot so League of Legends, Valorant ali Counter-Strike. Te tri so trenutno tudi najpopularnejše. Priljubljene so tudi igre za enega igralca, na primer Starcraft ali športni igri Fifa in NBA.

Kako potekajo treningi?

"Pri ekipnih igrah, kot je League of Legends, se igralci dobijo s trenerjem, ki določi, kaj bodo na treningu počeli, če je treba kaj izboljšati, kaj želijo kot ekipa doseči in kakšno strategijo bodo pri tem ubrali. Trener pomaga tudi pri odločitvi, s katerim herojem bo kdo igral in kakšna bo njihova kompozicija." Vsako odigrano tekmo nato preučijo in analizirajo. Preučujejo tudi igro drugih ekip, njihove strategije. Vse skupaj je skratka videti zelo podobno treningom in pripravam pri običajnih ekipnih športih.

V tujini, kjer so nekateri tekmovalci dosegli najvišjo profesionalno raven, imajo ekipe tudi precej podpornega osebja. "Na tistem res profesionalnem nivoju igralci običajno živijo skupaj v za to primerno opremljenih hišah, kjer imajo svoje pisarne in vadbene prostore. Tam imajo treninge, z njimi sta trener in analitik, imajo svojega fitnes trenerja, psihologa, fizioterapevta, kuharja in tako naprej."

Pri nas je to še nekoliko drugače. Konkretno v Diamant Esports, ekipe sestavljajo tekmovalci iz različnih držav, zato pogosto trenirajo vsak od svojega doma. Kadar ni tekmovanj, treningi potekajo petkrat ali šestkrat na teden, dvakrat ali trikrat na leto pa organizirajo tudi intenzivne priprave oziroma bootcampe, na katere pridejo vsi igralci in trener. Tekmovalna ekipa se nato dva tedna skupaj intenzivno pripravlja in trenira. 

Slovenci dosegamo vrhunske rezultate

Kot v običajnih športnih disciplinah, Slovenci tudi v e-športu nismo od muh. "Imamo precej posameznikov, ki so šli v tujino in tam dosegajo vrhunske rezultate. Na primer Mihael 'Mikyx' Mehle, ki je član ene največjih evropskih e-športnih organizacij G2 Esports, in je na svetovnem prvenstvu v League of Legends dosegel drugo mesto." Vendar pa je Mehle vso potrebno podporo, da je dosegel te trezultate, dobil v tujini, saj se je zaradi tega preselil v Berlin. Viden slovenski profesionalni igralec je tudi Juš 'Crownie' Marušič, ki je trenutno član švicarske ekipe Team BDS.

Tudi sami v Diamant E-sports na Balkanu dosegajo dobre rezultate: "Lani smo v League of Legends ligo končali na drugem mestu, dobri pa smo tudi v igri Valorant. Praktično smo v obeh igrah med top tri."

Kako postati profesionalni igralec?

E-športniki so največkrat v starostni skupini med 18 in 25 let, nekaj je tudi starejših, a je to prej izjema kot pravilo. Po besedah Klepčeve je starejših manj predvsem zato, ker ekipe raje vzamejo mlajše igralce, za katere velja, da so mehanično boljši. "Ampak to ni nujno res, tudi starejši igralci lahko še vedno ohranjajo visok mehanični nivo igranja, hkrati pa v ekipo prinesejo izredno pomembne izkušnje in znajo zato zelo dobro voditi ekipo. Res je škoda, da jih je manj, saj bi lahko brez težav še zmeraj igrali na visokem nivoju." 

Profesionalne ravni igranja ni lahko doseči in je primerljiva z doseganjem profesionalne ravni pri običajnih športih. Igralci se morajo najprej povzpeti na lestvici najboljših igralcev znotraj same igre. "Če jim uspe, da se prebijejo na vrh lestvice, na primer med prvih 50 ali 100 igralcev, jih začnejo novačiti različne tuje ekipe." Kot je pojasnila, so na podoben način našli tudi Mikyxa, ki je še srednji šoli sprejel sanjsko ponudbo nekdanje ameriške ekipe Splyce. "To je bila prava profesionalna pogodba z določenim plačilom, obveznostmi in podobno." 

Visokega nivoja igranja ni lahko ohranjati

Lahko se zgodi, da igralci dobijo profesionalno pogodbo, še preden zaključijo srednješolsko izobraževanje. "Tistim, ki igrajo na polprofesionalnem nivoju, vsekakor priporočamo, da končajo vsaj srednjo šolo, saj je okolje v svetu e-športa precej nepredvidljivo, velika pa je tudi konkurenca," je opozorila Klepčeva.

Če tekmovalec ne dosega pričakovanih rezultatov, ga namreč lahko ekipe hitro zamenjajo. Zaradi tega so tekmovalci pod velikim pritiskom. Ni enostavno biti ves čas v najboljši formi, tekmovalcem se lahko tudi hitro zalomi. "Za mlade igralce je pomembno, da poskusijo najti način, kako delati oboje hkrati, vsaj dokler ne dobijo takšne ponudbe, ki je res ne bodo mogli zavrniti."

Treningi so zahtevni, najpomembneje pa je, da igralci ne pretiravajo. "Ekipni treningi igralcem vzamejo pet ur na dan, potem pa so tukaj še individualni treningi, ki vzamejo še dodatne tri ali štiri ure." V povprečju so tekmovalci tako med šest in deset ur na dan prikovani pred zaslone. Po besedah Klepčeve je zato pomembno, da imajo tudi psihologa in nekoga, ki jim pomaga ohranjati psihofizično pripravljenost, ki je za doseganje vrhunskih rezultatov izjemnega pomena. 

Pride lahko do specifičnih poškodb

"Veliko mladih igralcev je prepričanih, da bodo postali boljši, če bodo igrali po 12 in več ur dnevno. Morda se na začetku res zdi, da napredujejo, vendar njihovo telo takšnega tempa ne more vzdržati več kot nekaj let." Zato je zelo pomembno imeti dovolj premorov in urejen ritem spanja. Da lahko tekmovalci ohranijo visoko zbranost, je še posebej pomemben kvaliteten spanec, ravno tako pa je pomembno, da so tekmovalci fizično čimbolj aktivni, saj bo lahko njihovo telo le tako brez poškodb vzdržalo ure in ure sedenja.

Poškodbe, ki jih lahko utrpijo e-športniki, so na primer sindrom karpalnega kanala, teniški komolec ali poškodbe ramena, do katerih pride predvsem zaradi nenaravne drže. Pogosti so tudi glavoboli. Škodljivemu načinu igranja so najbolj podvrženi predvsem mlajši igralci, saj njihovi možgani še nimajo dovolj razvite kapacitete za samokontrolo, zato strogo disciplino sami težje ohranjajo. "Tudi pri tekmovalcih v naši organizaciji se pojavlja skrb, da ne trenirajo dovolj in potreba po tem, da bi bili boljši, zato se skušamo o tem čim več pogovarjati. Postavili smo tudi različne usmeritve, ki določajo na primer, koliko iger lahko na prost dan odigrajo."

E-šport in digitalna zasvojenost

Če igralec pravil ne upošteva, lahko s tem poruši dinamiko v ekipi in začne prihajati tudi do konfliktov. V skrajnem primeru lahko takšnega igralca celo izključijo iz ekipe. Po besedah Klepčeve, ki je kot psihologinja zaposlena v Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout, v svetu e-športa za digitalne zasvojenosti ni prostora. "Ko govorimo o zasvojenosti, to pomeni, da posameznikova področja v življenju zaradi igranja videoiger zelo trpijo. Imajo na primer porušen bioritem, slabo prehrano, nimajo drugih socialnih aktivnosti, imajo čustvene težave."

Ob tem je pojasnila, da igralci, ki imajo težave z zasvojenostjo, ne počivajo dovolj in niso dovolj osredotočeni, njihovo igranje je pogosto impulzivno, postanejo lahko tako imenovani toksični igralci, ki se v igri neprimerno vedejo do drugih igralcev. Lahko so nasilni in žaljivi, ali celo zanalašč izgubljajo igro. Tisti, ki z igranjem pretiravajo, svojega znanja ne izboljšujejo, temveč postajajo celo slabši. "Na tak način ne moreš biti uspešen igralec, saj ne boš zdržal pritiska, ki ga profesionalni nivo prinaša. Zasvojeni z igranjem videoiger igrajo bolj z namenim, da pobegnejo od stisk, s katerimi se soočajo v resničnem življenju," je zaključila.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord