Postavil nov slovenski rekord v dirkališkem kolesarjenju, z nastopom pa še vedno ni zadovoljen

Najhitrejši kolesar v Sloveniji je Eduard Žalar. Po 22. letih je podrl slovenski rekord na 200 metrov – najkrajši kolesarski šprinterski disciplini, smo poročali. V Švici je na velodromu Tissot progo prevozil v času 10.762, kar je res odličen čas.

Ni zadovoljen

Kljub temu je zdaj na splet objavil zapis, v katerem je izrazil, da s svojo vožnjo ni zadovoljen: "Navkljub temu, da je bila rekordna, nisem zadovoljen, niti ne smem biti. Čeprav rekordna, mi vožnja rezultatsko žal v tistem trenutku ni prinesla uvrstitev v finale, na katero pa sem računal."

Disciplina šprinta je namreč več plastna in je zasnovana tako, da se končni rezultati ne oblikujejo na osnovi absolutne hitrosti kolesarja, kot morda pri atletiki, temveč na osnovi spretnosti kolesarja v izločilnih dvobojih. Na tekmi je žal bila konkurenca boljša od njega in mu je zgolj za dve mesti odnesla kvalifikacije v finalne dvoboje.

Pravi, da je razočaran nad kvaliteto vožnje: "Tehnično gledano, nisem odpeljal dobro. In to celo do te mere, da sem tekom same vožnje zaznaval momente kjer sem izgubljal na času in kako sem izgubljal na času. In če nekje izgubljaš ter se tega zavedaš, potem to pomeni, da so rezerve. Neizkoriščene rezerve, pa ne morejo prinesti zadovoljstva."

Treniral v slabih razmerah

Meni, da ima tehnično neučinkovita vožnja, ki je rezultirala v slabšem času (čeprav rekordnem) v veliki meri korenine v slabih trening razmerah. Treniral je namrež na mrazu, ko so bile stopinje pod minusom. 

S fiziološkega vidika predstavljajo nizke temperature za trening šprinterskih disciplin najslabše možne pogoje. Telo je dobesedno deaktivirano in fiziološko ne more delovati v območju maksimalne zmogljivosti, ki pa je ključnega pomena za šprinterski trening. Stroka je celo mnenja, da je v takih okoliščinah boljše, da ne treniramo.

A Žalar je treniral in kondicijsko izredno napredoval v zadnjem mesecu in pol. Kljub temu maksimalnega performansa ni mogel pokazati: "Na dirki, kjer so bili pogoji skoraj idealni, sem se nenadoma znašel v situaciji, ko je telo dalo okoli 10 odstotkov izkoristka več. To pa nikoli ni dobro, če se ti to zgodi prvič, ko dirkaš. Ob danem prestavnem razmerju, ki sem ga vozil, je 10 odstotkov več moči pomenilo 5 obratov na minuto več, kar je prineslo 4 kilometre na uro večjo hitrost, kar pomeni drugačne sile v zavojih, kot sem jih bil vajen v zadnjih nekaj mesecih … in telo je odreagiralo 'ne trenirano'." Na oko se morda to ne vidi, a manj idealna linija in podzavestno nižanje pritiska na pedala za 1 odstotek do 2 odstotka v trenutku maksimalne centrifugalne sile se seštejejo v stotinke časa, ki jih je izgubil.

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere