Tudi dekleta igrajo košarko: fantje so jo zbadali, da ni dovolj dobra, danes pa z velikimi koraki uresničuje svoje sanje

Bilo je nekje sredi devetdesetih prejšnjega stoletja, ko je slovenski šport po osamosvojitvi še iskal svojo identiteto, svoj prostor pod soncem. Slovenski klubi tedaj v mednarodnih tekmovanjih niso bili kaj prida uspešni, a so obstajale redke izjeme. Tekme košarkarjev Olimpije so bile spektakel brez primere. Slovensko zastavo so visoko dvignjeno po Evropi nosili tudi rokometaši Celja. Hkrati pa je bila kar nekaj medijske pozornosti deležna … Ježica!

Klub iz Ljubljane je med letoma 1992 in 1998 osvojil kar osem zaporednih naslovov državnega prvaka in bil uspešen tudi v evropskih pokalih. Tekme Ježice je neposredno prenašala RTV Slovenija in če napišemo, da je zanimanje za žensko košarko v tistih letih strmo naraščalo, nismo daleč od resnice.

Toda po stari slovenski navadi je sledil mrk. In to gromozanski. Ježica je zašla v težave, klub je v rezultatskem smislu občutno nazadoval in enako bi lahko rekli tudi za celotno žensko košarko pri nas. Slednja je bila pozabljena, klavrno stanje pa je trajalo kar dolgo časa.

Vrhunec leta, morda celo desetletja

Seveda pa je že tako, da je vsake nevihte nekoč konec in pred desetletjem je tudi na žensko košarko spet posijalo sonce. V zadnjem obdobju so slovenske košarkarice precej uspešne. Slovenija je trikrat nastopila na evropskem prvenstvu, hkrati se je v ospredje prebilo kar nekaj kvalitetnih in uspešnih posameznik.

Ženska košarka je vnovič priljubljena tudi pri mladih in vse več deklet se navdušuje za igro z oranžno žogo.

Pred slovensko košarkarsko reprezentanco je zdaj vrhunec leta, morda celo desetletja. 15. junija se bo začelo evropsko prvenstvo, ki bo potekalo v dveh državah. Skupaj ga bosta gostila Izrael in tudi Slovenija. Slovenska reprezentanca se kljub določenim peripetijam samozavestno pripravlja na turnir na domačih tleh, na katerem bo uvodoma moči merila z Nemčijo, Veliko Britanijo in Francijo.

Kako se bodo košarkarice odrezale na domačem turnirju, bomo seveda šele videle. Da bodo pesti zanje držali številni rojaki, pa kakopak drži kot pribito. Ena tistih, ki bo dogajanje v Stožicah še posebej podrobno opazovala, je tudi Lena Trantura. Mlada Mariborčanka, ki bo julija praznovala svoj 16. rojstni dan, je ena tistih slovenskih deklet, ki so se zapisale košarke. "Lahko bi rekla, da mi je bila košarkarska žoga položena že v zibko," je v intervjuju za Metropolitan.si uvodoma dejala nadarjena športnica, pred katero so – tako strokovnjaki – velike stvari.

"Za vse je kriv moj oče," je svojo življenjsko zgodbo v smehu začela opisovati Lena Trantura in nadaljevala: "Tudi on se je ukvarjal s košarko in po njegovi zaslugi sem se že v rosnih letih spoznala z žogo, ki sem jo skupaj z očetom ves prosti čas metala na koš. Prvi resnejši korak v svet košarke sem naredila pri petih letih, in sicer v šoli Sanija Bečirovića. Sprva sem košarko igrala v mešani ekipi, torej tudi s fanti, potem pa so me povabili v mariborski ženski košarkarski klub, pri katerem sem še vedno."

Čeprav Lenin oče nikdar ni bil vrhunski košarkar in se je bolj kot ne potepal po štajerskih košarkarskih igriščih, je gojil več kot dovolj ljubezni do te igre, da je z njo okužil tudi hčerko.

"Odkar vem zase, je košarka zame prva stvar. Spremlja me na vsakem koraku in brez nje si življenja ne morem predstavljati," ne skriva najstnica, ki je od tega športa ni odvrnilo niti dejstvo, da predvsem igranje s fanti ni bilo vedno zgolj zabavno.

"Ah, igranje s fanti …" je zavzdihnila nadarjena košarkarica in zavrtela čas nazaj v rosna leta odraščanja: "Marsikaj se je dogajalo. Tudi to, da so mi govorili, kako nisem dovolj dobra. In kaj sploh delam tam. In ko si mlad, ob takšnih besedah seveda težko ostaneš ravnodušen. Včasih je že ena napačna beseda dovolj, da te zaboli. Posledično se je v meni naselil strah, da morda pa res nisem dovolj dobra in da morda ne bom zmogla. Toda k sreči sem imela ob sebi odlične trenerje, ki so mi pomagali in reševali takšne in drugačne težave. Tudi z njihovo pomočjo sem prišla do točke, ko se nisem več kaj prida obremenjevala s komentarji drugih. Sicer pa … Če danes pogledam nazaj, sploh nisem bila kaj prid slabša od fantov!"

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Lena Trantura (@lena.trantura7)

Če sem in tja še sliši kakšno pikro, da košarka ni za dekleta, se ob tem zgolj nasmehne. "Takšne stvari mi služijo zgolj kot dodaten motiv, ki mi da še dodatno merico energije," priznava Lena Trantura, ki je pri petnajstih seveda še nekoliko oddaljena od glavnega košarkarskega odra, a danes že ve, da je to tista zadeva, ki jo veseli in s katero se želi ukvarjati.

"Košarka je v mojem življenju na prvem mestu in verjamem, da bo temu tako tudi v prihodnje," ne skriva leta 2007 rojena športnica, ki v košarki viri tudi kasnejši način življenja in navsezadnje vir zaslužka. "Moja največja želja je, da bi se nekoč s košarko ukvarjala profesionalno in da bi lahko od tega živela," priznava mlada košarkarica, ki pa se ob tem zaveda, da je ženska košarka sploh v Sloveniji še vedno bolj hobi in zabava kot resen in dobro plačan šport.

"Kaj pa, če mi ne bo uspelo

"Zato si toliko bolj odvisen od sponzorjev," se zaveda Lena, ki je kljub mladosti dovolj zrela, da že ima pripravljen tudi "rezervni načrt": "Košarki se ne mislim odpovedati kar tako in tudi če bi jo morala nekoč igrati zgolj rekreativno, bi jo. Če bi bilo tako, bi se lahko posvetila tudi delu fitnes inštruktorja. Gre za poklic, ki mi je blizu in me zelo veseli."

Da je pot k uspehu v športu zahtevna, naporna in odrekanja polna, ni dvoma. Lena Trantura se tega zaveda, a poudarja, da ima srečo, ker ji ob strani stojijo športno odlično podkovani ljudje, ki jo ves čas pravilno usmerjajo.

"Vsak, ki se ukvarja s športom, hrepeni po tem, da bi bil uspešen. A včasih lahko v preveliki želji dejansko pregoriš. In prav dobra mentalna pripravljenost je nekaj ključnega, toda hkrati najtežjega. Vem, da imam na voljo vse, kar potrebujem za uspeh, toda kljub temu se ti hitro v glavi pojavi črna misel ’kaj pa, če mi ne bo uspelo’. In potem nenadoma ne verjameš več dovolj vase, nenadoma dobiš občutek, da ti ne bo uspelo. Mislim, da je to največja ovira na poti k uspehu," je prepričana Lena Trantura, ki pa ima – kot rečeno – srečo, da je obdana s pravimi ljudmi.

Akademija, na kateri se je veliko naučila

"Doma čutim res veliko podporo, hkrati imam ob sebi agencijo Proelium, ki resnično na najboljši možen način skrbi za svoje varovance. Prav tako sem bila pred časom v njihovi športni akademiji, kjer sem se res veliko naučila glede vsega, kar sestavlja kompleksen svet športa. Tudi – recimo – glede treme. Vsi jo poznamo, vsi vemo, kako hudo je, ko imaš tremo. Toda danes vem, da je to nekaj naravnega in da se tega ne rabim bati. Ko me zagrabi trema, vem, zakaj je temu tako. In mi ne strah. Obiskujem tudi športnega psihologa, ki mi pri vsem tem zelo pomaga. Vsekakor je športni psiholog nekaj, kar bi priporočila vsem mladim športnikom."

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by Lena Trantura (@lena.trantura7)

Čeprav je šport lep, terja tudi svoj davek. Toliko bolj v mladosti, saj so mladi športniki hočeš nočeš prikrajšani za sladkobe sproščenega otroškega življenja. Toda hkrati je res, da mladi prav s pomočjo športa hitreje osvojijo delovne navade, zaradi česar gredo tudi kasneje praviloma lažje skozi življenje.

"Že v osnovni šoli sem trenirala tudi po dvakrat dnevno. Toda kljub temu sem se vedno znala organizirati na način, da šolske obveznosti nikdar niso trpele. Seveda nikdar nisem imela toliko prostega časa kot številni vrstniki, a po drugi strani je to morda tudi dobro. Da ne zaideš v slabšo družbo. Sploh v teh čudnih časih, v katerih živimo … Kakorkoli, šport mi je dal v tem pogledu ogromno. Tudi zagon, da drugih področjih ne odneham in se ne predam, čeprav je pred mano zahteven izziv," poudarja učenka športnega razreda na mariborski gimnaziji.

Goran Dragić, Jimmy Butler in Teja Oblak

Kaj bo nadarjeni športnici prinesla prihodnost, bo vsekakor zanimivo videti. Za zdaj je Lena Trantura brez dvoma na pravi poti. Med svojim košarkarskim razvojem se precej zgleduje po Goranu Dragiću, ki ji je blizu predvsem zaradi svoje tople osebnosti in želje po pomaganju drugim.

Kot vzornico je v prvi vrsti izpostavila Tejo Oblak, reprezentantko in sestro nogometnega zvezdnika Jana Oblaka, hkrati ji je všeč zvezdnik Miamia Jimmy Butler, tudi ob igrah Luke Dončića kakopak težko ostane ravnodušna.

Kje pa sebe vidi čez 10 let? "Upam, da na košarkarskem igrišču," je v smehu poudarila naša mlada sogovornica in pristavila: "Če bom imela srečo, bom igrala nekje v Evropi. Sloveniji je košarka pač takšna, kakršna je … Kdor želi napredovati in biti uspešen, mora na tuje. Morda bi se rada preizkusila v ZDA, na lasti koži bi izkusila tamkajšnji življenjski slog. Glavna želja je, da bi od košarke lahko živela."

In nosila reprezentančni dres? "Vsekakor. Upam, da na košarkarskem igrišču. Nekje v Evropi, ne v Sloveniji, ker pri nas ni košarka tako dobra. Letos začenjam z nacionalnim reprezentančnim programom za igralke do 16 let. Vsak vikend bo poletja bom imela zasede, potem pa upam, da bo zraven tudi, ko bo avgusta na sporedu evropsko prvenstvo do 16 let. Želja je ogromna, energije pa imam več kot dovolj in verjamem, da mi lahko uspe," je zaključila Lena Trantura. In se odpravila v šolo. Pa na trening. In tako dalje iz dneva v dan. Pot, ki vodi k uspehu, pač ni enostavna … A se splača. Če vztrajaš, se ti vložen trud vedno povrne. Šport je tudi zaradi tega tako lep.

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del