Petra Plestenjak Podlogar ustvarja čudovite lesene kreacije

Ste se z rezbarstvom modelov za okrašeno pecivo začeli ukvarjati slučajno?

V naši družini so vsi nekaj delali. Že ded mojega starega očeta je naredil kras­ne lesene jaslice. Stari oče je drugače tudi dobro risal, se je pa rad ukvarjal z lesom, sicer pa je bil bančni svetnik. Bil je tudi v muzejskem društvu. Ko se je upokojil, je v muzeju videl te stare modele in jih nato začel sam izdelovat. Bili so zelo lepi.

Je tudi vaš oče ustvarjal modele?

Oče je bil slikar in tudi njegovi bratranci so bili glasbeno in slikarsko nadarjeni, tudi moj brat je kipar, bratranec je slikar, očetov bratranec je tudi kipar ... Tudi drugi brat dobro riše, prav tako nečakinja in moja otroka, le da jima ni do tega, da bi se s tem ukvarjala.

Kdaj ste se začeli ukvarjati z rezbarjen­jem?

Bila sem stara 11 ali 12 let. Tudi moja brata je malo zamikalo, saj smo videli očeta, ko je rezbaril. Mlajši brat se je malo urezal in oče je bil jezen ter ni več nobenemu pustil. Ko je videl, da mi gre dobro in da znam tudi sama izbirati dleta, mi je pustil, da sem delala. Potem je zbolel in sem naprej delala sama.

Ste se resneje lotili rezbarjenja modelov za loške kruhke?

Pri 15 letih sem v Slovenj Gradcu sodelovala na razstavi in dobila prvi naziv mojstrstva. Bila sem najmlajša.

Vas je to spodbudilo za naprej?

To je bilo mimogrede, meni je bilo lepo, da sem delala in videla svoje izdelke na razstavi.

Si vzorce sami izmišljate ali delate po tradicionalnih motivih?

Večinoma si jih izmišljam, posebej te, ki jih delam za društvo loških umetnikov in za kolonije. Tam dobimo teme.

So vaši modeli mišljeni za peko loškega kruha ali za okras?

Na začetku sem večino modelov delala le za okras, razen če je nekdo želel, da so za peko. Recimo leta 1987 sem prvič izdelala modele za gostišče Homan, ko je Andrej Goljat, znan kuhar želel, da pečejo loške kruhe. Takrat sem šla k ljudem, ki imajo doma stare modele, in v muzej, da sem jih videla, vzorce sem si pa vseeno sama izmislila.

Predvsem za manjše modele si motive redno izmišljujem sama. Če delam na roko in obvladam rezbarjenje v negativu, kot so to obvladali pred stotimi leti, zakaj bi rezbarila kopije, če lahko delam nove motive? Kakšnega naredim tudi po starem motivu, le da ga malo priredim po svoje.

Kako se lotite rezbarjenja modelčka?

Če delam za razstavo, potem pomislim na vsebino. Ko je bila recimo tema Karl May, sem naredila velik model z indijansko perjanico. Če dobim naročilo, je odvisno, kakšne želje imajo naročniki oziroma za koga je. Delala sem tudi za avto-moto društvo in morala narediti avto, kar je precej dobro izpadlo.

Ali razen modelčkov rezbarite še kakšne izdelke?

Začela sem rezbariti knjižna kazala ali obeske, ki sem jih najprej delala bolj za prijatelje. Rezbarila sem tudi okrasne dele za pohištvo.

Ste razvili svoj način rezbarjenja?

Nisem edina, ki rezbarim, res pa je, da imam najdaljši staž in drugi mogoče ne delajo takih izdelkov. Tudi starejši gospod je rezbaril te modele, le da je on delal enake motive, jaz pa naredim vedno malo drugače. Enkrat sem morala za založbo Rokus narediti 80 modelov z motivom trte. Trte sem malo obračala v različne smeri in delala različne bordure. Veliko raje delam različne vzorce.

Zdaj že delate modelčke za peko loških kruhkov?

Le za prijatelje. Ko je bila tašča stara 90 let, sem prvič v življenju naredila testo in 90 različnih kruhkov, moževi nečakinji 30 kruhkov za 30 let, prijateljici 40 za 40 let.

Gre za medenjake?

To je odtisnejo testo, ki je dovolj gosto, ker je iz cvetličnega medu in ržene moke, ki je bolj groba, ali črne moke in z malo začimbami.

Koliko je trenutno rezbarjev model­čkov za loški kruh?

Verjetno sem edina. Vem, da je bil še en starejši gospod, ki je začel modele delati, ko je bil že v letih, zdaj pa je že umrl. Sicer jih ljubiteljsko dela še en gospod, inženir, njegovi so zelo lepi.

Lahko zase rečete, da delate model­čke ljubiteljsko?

Zdaj skoraj ponovno ljubiteljsko. Pomembno je, da od tega ne morem živeti. Neko obdobje sem imela kar veliko naročil in sem delovala kot samostojen kulturni delavec.

Delate modele v celoti ročno?

Nobenega stroja ne uporabljam, edin stroj, ki ga uporabljam, je vrtalnik, da zvrtam luknjo. Grobe luknje in modele mi odrežejo mizarji, jaz pa rezbarim le z dletom. Sicer si malo zarišem kakšen krog in sredino, poskusim narisati tudi kakšno vitico, ampak ni rečeno, da jo potem tudi tako naredim.

Kdaj prijetno presenetite tudi sami sebe, ko rezbarite?

Tudi, in takrat rečem, da bi še zase takega naredila, ampak ni rečeno, da mi bo še drugič uspelo. Rečejo mi: "Meni pa res enega lepega naredite." Vsakega poskušam narediti lepega. Tudi, ko kdo reče: "Tale je pa najlepši, kar si jih naredila." Večinoma mi uspejo, ker ne pustim, da ne bi. Pokvaril se mi ni nobeden, če pa sem naredila kaj narobe, je nastal drugačen vzorec.

Kaj vas pri vašem delu najbolj razveseli?

Hvala niti ne več toliko, ker ljudje zelo hvalijo, nisem pa več najstnica, da bi se mi to zdelo fino. Od tega moram živeti in najlepša pohvala mi je, če nekdo model kupi. Recimo v Slovenj Gradcu so me povabili na stojnico, kamor je prišla gospa in rekla, da ima doma take modele, ki jih je nekoč kupila v Mladinski knjigi v Slovenj Gradcu.

Bila sem stara 17 let, ko so me iz Mladinske knjige prosili, ali lahko med razstavo prodajajo moje modele. Prosila sem, naj jih prinese, da jih malo premažem in zloščim. Razveselilo me je, da jih ima tako rada in obešene v kuhinji. Ko sem jih zloščila, sem si rekla, da sem že takrat, pri 17 letih, dobro delala, čeprav jih zdaj naredim drugače.

Več o domačih obrteh in tradiciji občine Škofja Loka na spletni strani http://www.skofja-loka.com/298/view.aspx

Besedilo: Suzana Golubov, foto: Sašo Radej