Aston martin rapide

Ko je Marek Reichman leta 2005 prišel na položaj direktorja oblikovanja v Aston Martinu, mu je šef takoj naložil zelo poseben projekt. »Naredite mi najlepšo limuzino na svetu!« je bila želja Ulricha Beza. Iz Nemčije izvirajoči glavar ima z Aston Martinom velike načrte, saj si je zadal ­izdelati največjega astona ­novega tisočletja. Limuzino s štirimi vrati in štirimi sedeži, a elegantne oblike in potez, ki so tipične za Aston Martin. Torej kupe limuzina umetniške vrednosti.

Za Reichmana je bila to zagotovo zelo vznemirljiva naloga, saj je še pred nedavnim uspešno izpeljal povsem drugačen projekt. Pri Rolls-Roy­ceu je moral zrisati oblikovno impozanten in hkrati izjemno udoben avtomobil za štiri potnike. Naredil je ikono avtomobilskega sveta, slovitega phantoma.

Že januarja 2006 je bil Rei­chman gotov, končni rezultat, aston martina rapide, pa so predstavili na avtomobilskem salonu v Detroitu, kjer mnogi na prvi pogled sploh niso opazili, da ima koncept štiri bočna vrata, tako posrečeno je bil namreč narejen. Toda tisti rapide je bil koncept, zato so bili mnogi prepričani, da velik del njegovih zamisli sploh ne bo prišel do serijske pro­izvodnje. Tako je pač pri konceptih, ki so bolj kot ne namenjeni šopirjenju.

Druga dimenzija: poletje 2009, Kuvajt, okoli poldneva, 54 stopinj Celzija. Po nepregledno dolgi in kot miza ravni puščavski cesti 70 smer Savdska Arabija s približno 200 kilometri na uro drvi kupe bele barve. Sledi mu rep iz peska in vročine. Rapide je narejen, vozi in je videti skoraj popolnoma tako kot detroitska študija. Še pred njegovo svetovno premiero na pomembnem avtomobilskem salonu IAA v Frankfurtu, ki je bila minulega septembra, smo ga dobili v roke pri Playboyu. Ekskluzivno.

Kuvajt je idealen za vročinska testiranja. Naš beli rapide je eden od štirinajstih tako imenovanih VP-jev (Verification Prototype – preizkusni prototip). Teh serijskemu izdelku zelo podobnih približkov niso izdelali v britanskem Gaydonu, ampak v podjetju Magna Steyr v avstrijskem Gradcu, kjer bodo rapida tudi izdelovali.

Dve uri se je beli velikan pražil na vročem soncu in njegova notranjost je s 65 stopinjami Celzijami že prava pečica. ­Inženir Simon Barnes stopi na plin in se z zaprtimi stekli odpelje naravnost v puščavo. Vroče mu je, poti se, a obe ­klimatski napravi morata dokazati, da sta sposobni notranjost v nekaj minutah ohladiti na znosnih 20 stopinj Celzija.

Dve klimatski napravi sta novum za Aston Martin. Za zadnja dva sedeža potrebno dodatno hlajenje je vgrajeno sredinsko, kar je prineslo kar zajetno sredinsko konzolo, proti kateri je videti Porschejeva panamera ne ravno čisto nasprotje, a kot oglodana skuša. Potnikoma na zadnjih ­sedežih je zelo dobro postlano. Oba sedita kot v ozko odmerjenem kokpitu, pred njima pa sta dva tanka zaslona, ki sta del zabavnega sistema, pri katerem je kar težko izbrati: bi glasbo z DVD-predvajalnika, vgrajenega v prt­ljažnik, ki sprejme šest medijev, ali bi rajši spremljali video z ipoda, mobilnika ali Sonyjeve igralne konzole PSP? Vse se lahko poveže s sistemom.

Ko se vsa štiri rapidova bočna vrata odprejo v mehkem slogu, značilnem za Aston Martin, se pred očmi opazovalca prikaže vsa ekstravaganca njegove zasnove. Katera limuzina ima štiri takšna vrata? Štiri dirkaške sedeže? Pogled je še posebno navdušujoč, ko oči potujejo na sedeže skozi odprta vrata prtljažnika.

Niti porsche panamera niti maserati quattroporte nista resnična tekmeca tega avtomobila, ki nastopa v čisto svoji ligi. Prvič zaradi tega, ker za njegovo ceno dobite skoraj dva osnovna porscheja, hkrati pa je ob enaki širini (193 centimetrov) za debelih šest centimetrov nižji (136 centimetrov) in pet centimetrov daljši (502 centimetra). Bujna družinska kočija v športnem dresu.

Ozkost je na zadnjih sedežih namenska. Tam je prostor za dva otroška sedeža, namesto katerih lahko na kratkih progah sedita tudi dva odrasla. V Aston Martinu želijo ponuditi avtomobil tudi kupcem, ki imajo družino ali hočejo občasno zapeljati več kot enega poslovnega partnerja.

To so pri Aston Martinu preverili kar sami. Glavni direktor Bez je v Gaydonu iz pisarn povlekel tri direktorje in jih odpeljal na dva dni trajajočo testno vožnjo po Evropi. Od steze Nürburgring prek Alp in Großglocknerja do Gradca. »Ko je izstopil, se mi je ustavilo srce,« pravi Simon Barne, ki je bil kot glavni inženir odgovoren za celoten razvoj rapida, »a se je le široko nasmehnil.«

Svojega šefa zaposleni v Aston Martinu zelo spoštujejo. Elegantni 65-letnik je v avtomobilski industriji pustil prevelik pečat, da bi kdo dobil vtis, da se ne spozna na stvari. Bez je oče BMW-ja Z1 in zadnjega vodno hlajenega porscheja 911 (modelna vrsta 993). Že samo zaradi teh dveh projektov sodi v avtomobilsko hišo slavnih.

Šef je osebno sodeloval pri preizkusnih vožnjah in odločilno vplival na razvoj. ­Čeprav je rapide zasnovan na platformi modela DB9, je Bez hotel, da bi diferencial na zadnji osi izviral iz bolj športnega DBS-a. Prenos je le malenkost krajši, a daje rapidu veliko več moči v srednjem območju vrtljajev, ne da bi za veliko zmanjšali največjo hitrost.

Kako pa se je Bezu ideja sploh porodila? Na nemških avtocestah je imel nekoliko preveč dela, ko se je poskušal oddaljiti od konkurenčnih limuzin, prepočasi, kot se v njegovih očeh spodobi za aston martina.
DBS-ov diferencial je prišel prav tudi Simonu Barnesu v Kuvajtu. Pri dirki od semaforja do semaforja je naletel na predelanega mercedesa SL. »Prvič me je zalotil na napačni nogi,« razloži Barnes, ki je sprejel izziv. »Oba naslednja dvoboja sem dobil.«

Dirke med semaforji so v Kuvajtu zelo priljubljena igra. Še več, dirke, imenovane velika nagrada semaforjev (Traffic Light Grand Prix), so pravzaprav velik razlog, ­zakaj je Barnes Kuvajt sploh izbral za vročinska testiranja. Tu v Zalivu živi zelo veliko potencialnih kupcev, ki si zapolnijo čas s polnim plinom, močnimi zaviranji in vnovičnim polnim plinom. Vse to pri 55 stopinjah Celzija v senci, kjer sence sploh ni. Kaj vse mora prenašati aston martin.
Angleži nameravajo na leto prodati približno 1500 rapidov. Glede na bučen odziv na avtomobilskem salonu IAA v Frankfurtu in Detroitu, bi moral iti za med, finančna kriza gor ali dol. Prvega bodo srečnemu kupcu dobavili konec marca 2010.

Do takrat pa čaka Simona Barnesa in ekipo še nekaj dela. Po Nordscheeife bo rapide odpeljal še veliko vročih krogov  in zatem šel na tako imenovani vroči evropski okoljski test (Hot European Environ­mental Test) – v Alpe in čez ­prelaz Stelvio do ovala Nardo v Italiji  na hitrostni preizkus.

In Marek Reichman? Se že ukvarja z novim nenavadnim projektom. Njegov šef pravi: »Aston Martin je tu, da izumlja nove stvari.«

Aston martin rapide

Teža: 1950 kg*
Pospešek 0–100 km/h: 5,3 s*
Največja hitrost: 303 km/h*
Zasnova, motor: V12
Prostornina: 5935 cm3
Moč: 350 kW (470 'konjev')
Navor: 600 Nm
Razmerje masa/moč: 4,15 kg/'konja'*
Cena: okoli 175 tisoč evrov
* razvojni cilj

Porsche

Veliki brat - tekmec, ki to ni: tudi panamera je kupe in limuzina

Porsche je predstavil panamero že pred meseci, zasnovana pa je po enakem receptu kot rapide. Združevala naj bi tisto, kar naj bi bilo nezdružljivo: veliko prostora za štiri potnike in vodljivost športnega avtomobila. Porscheju se je eksperiment posrečil, a za ceno, da avtomobilu zasmehovalci pravijo kar nategnjena 911 limuzina.

Kljub vsemu, če pri vožnji s panamero ne gledate v vzvratna ogledalca, imate res lahko občutek, da sedite v devetstoenajstki, saj se 1,8 tone težko vozilo na zaviti cesti res dobro znajde. Pri pogledu v prtljažnik pa dobite vtis, da je pred vami velika limuzina.

Na zadnjih sedežih panamere je veliko udobneje kot v rapidu. Na ločenih sedežih druge vrste je ponudba luksuza resnično bogata. Pika na i pa je glasbeni sistem berlinske manufakture Burmester, ki je na voljo za doplačilo, iz panamere pa naredi koncertno dvorano. Rapide stavi na Bang & Olufsen. Prav tako odlična izbira.

Tekst: Michael Görmann, foto: Aston Martin

Novo na Metroplay: Tomi Meglič o globoki ustvarjalnosti, otroštvu in očetovstvu