Učiteljica, ki je nesrečnim ukrajinskim otrokom lepšala dneve: "Za vedno bodo imeli posebno mesto v mojem srcu"

Ruska invazija na Ukrajino ni povzročila zgolj smrti več deset tisočih oseb in popolnega kaosa, temveč tudi beg prebivalcev v druge države. Mnogi so se odločili, da si bodo (vsaj začasno) ustvarili življenje drugje, kjer bodo varnejši in mirnejši. Tako je tudi Slovenija sprejela ukrajinske begunce, ki so bili kljub pobegu nesrečni, prestrašeni in polni vojnih spominov. Najbolj nedolžni so bili otroci, ki so zaradi vojne izgubili občutek varnosti, nekateri so v njej izgubili družinskega člana. 

Trpljenje ukrajinskih otrok je pretreslo tudi izkušeno učiteljico razrednega pouka in predsednico Društva prijateljev mladine Mojca, Marjeto Ferkolj Smolič. Med poletjem so v tabor sprejeli 65 ukrajinskih otrok in tako spoznali prave razsežnosti vojne. Otroci so bili sprva zadržani, s časom pa so z vzgojitelji delili svoje misli, želje in tragične zgodbe. 

Z ukrajinskimi otroki so delali izključno zelo izkušeni vzgojitelji. "Poskrbeti sem morala, da za njih skrbijo dolgoletni vzgojitelji, saj smo vsi vedeli, da bodo travme in težave. Podobno smo delali s kosovskimi otroki, ki so bili prav tako z vojnega območja," je za Metropolitan.si povedala Ferkolj Smoličeva. V taboru so bili poleg vzgojiteljev prisotni prevajalci in terapevti. Ukrajinski otroci so s svojim znanjem angleščine presenetili. Komunikacija je zaradi dobrega znanja angleščine potekala brez težav, nekateri otroci so celo znali osnove slovenščine, kar Ferkolj Smoličeva pripisuje podobnostim jezika z ukrajinščino. 

Slabim novicam ni bilo videti konca

Cilj tabora, v katerem so bili ukrajinski in slovenski otroci, je bil jasen - zagotoviti čim lepšo izkušnjo za najmlajše, še posebej tiste, ki so zaradi vojne v stiski. Naloga ni bila najlažja. Vzgojitelji so se po najboljših močeh trudili zamotiti otroke, kar jim je večinoma uspevalo. "Ampak vseeno so prišli do informacij, da so nekje nekoga ubili, da živali ni več, da jim je kmetija pogorela. Vsak dan je bilo hudo, vsak dan je nekdo jokal. Ko se je to zgodilo, smo jih stisnili k sebi in objeli."

Zgodbe so bile zelo težke. Najmlajši so risali risbe bomb, porušenih stavb, krvi in letal. "Težko je to vse gledati, ker vidiš, da se v njih skriva veliko bolečine." Bolela je predvsem negotovost, ki je bila vseprisotna. "Punčka je jokala, ker se njena prijateljica iz Ukrajine ni več oglasila. Možno je, da je umrla. Njena družina je bila namreč revna in si ni mogla privoščiti odhoda iz Ukrajine." Prav tako veliko otrok ni vedelo, ali so njihovi očetje sploh preživeli, saj so se borili v vojni, takrat pa so bili vsi stiki prekinjeni. Pravilo je bilo, da noben polnoleten moški v času vojne ne sme iz države, razen če ima tri otroke. V večini primerov so tako mame same z mladoletnimi otroki prišle v Slovenijo. Včasih so s seboj imele zgolj eno vrečko. 

Tabor, ki ga ne bodo nikoli pozabili

Čeprav so se na taboru soočali s svojimi strahovi in spomini na vojno, so otroci sčasoma začeli uživati v aktivnostih. Vzgojitelji so se trudili slovenske in ukrajinske otroke čim bolj povezovati, in to jim je tudi uspelo. "Slovenski otroci so jih zelo lepo sprejeli. Z njimi so ustvarjali glasbo, risali ... to je bila za Ukrajince neke vrste terapija. Videli so, da niso sami, in to jih je tolažilo." Skupaj so ustvarili glasbeno skupino. 

V taboru so počeli številne aktivnosti, od plavanja do raznih animacij, v katerih so otroci izjemno uživali. Ob odhodu domov jim je bilo zelo hudo, zato so jih starši morali čakati tudi več ur. Ferkolj Smoličeva z nasmehom na obrazu pove, da še pol leta pozneje dobiva sporočila, ki izražajo njihovo hvaležnost in željo, da se tabora udeležijo tudi letos. "Ukrajinski otroci bodo za vedno imeli posebno mesto v mojem srcu. Otroci so s tabora prišli drugačni, kot so bili na začetku. Videli so, da niso sami. Drug drugemu so nekaj dali. Izredno sem vesela, da se je tako dobro izšlo in da se veselijo naslednjega tabora. To so najboljše šole življenja."

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ