Bi bilo za družbo dobro, če bi premoženje posameznika omejili na 10 milijonov?

Ste že slišali za limitarianizem? Njegovo bistvo je v prepričanju, da bi morala tako kot meja revščine, pod katero ne bi smel živeti nihče, obstajati tudi zgornja meja osebnega bogastva, ki si ga lahko lasti posameznik.

Pretirano bogastvo je namreč potratno in na neki točki dodatno premoženje enostavno ne more več prispevati h kakovosti posameznikovega življenja, poleg tega pa je ekstremna koncentracija bogastva v rokah peščice tudi družbeno škodljiva, je nedavno za N1 povedala nizozemska filozofinja dr. Ingrid Robeyns, ki se med drugim ukvarja z moralno (ne)dopustnostjo kopičenja premoženja v rokah peščice. Po podatkih nevladne organizacije Oxfam namreč najpremožnejši odstotek Zemljanov obvladuje skoraj polovico vsega premoženja.

Kako bi do tega lahko prišli kot družba? Kot pravi Robeynsova, bi morali najprej odpreti široko javno razpravo, če bi se enkrat dejansko odločili za to, pa omejitev določiti tako, da bi karseda omejili škodljive učinke kopičenja premoženja. Če bi temu zvesto sledili, bi bila meja bogastva sicer postavljena zelo nizka, kar bi ljudi, ki jih ženejo finančni motivi, lahko odvrnilo od podjetništva in inoviranja.

Zato je po njenem mnenju ključno to, da bi podjetništvo in inovacije, ki so posledično finančno poplačane, še vedno spodbujali, po drugi strani pa omejevali negativne učinke koncentracije bogastva. Njen predlog zgornje meje je deset milijonov, to se lahko meri v evrih, dolarjih ali v funtih.

Morda vas zanima tudi:

• Pogovor z dr. Renato Salecl
• Brez zadržkov o spolnosti s partnersko in spolno terapevtko Špelo Gornik

Kaj bi to pomenilo za več milijard vredna podjetja? "Dokler je premoženje v obliki delnic, ki so namenjene zgolj nadzoru nad podjetjem, v tem ne vidim težave. Tu ne gre za osebno premoženje, o katerem se pogovarjamo," odgovarja Ingrid Robeyns.

"Bi pa v luči tega vsekakor veljalo razmisliti o drugačni strukturi zasebnega lastništva v podjetjih. Zagotovo bi ga lahko bolj razpršili, denimo z večjo udeležbo zaposlenih v lastništvu. Družina, ki obvladuje proizvajalca pohodniške opreme Patagonia, je denimo delnice, ki prinašajo dividende, prenesla na posebno fundacijo, katere misija je pomagati Zemlji s projekti za zaščito okolja. Delnice, ki omogočajo nadzor nad podjetjem, pa so ostale v lasti družine."

Filozofinja dodaja, da bi tako preprečili to, da kopičenje bogastva zlahka postane odvisnost. "Na neki ravni je količina premoženja postala merilo za položaj v družbi in za vrednotenje svojega relativnega družbenega položaja glede na druge. Za milijarderja tudi deset milijard ni dovolj, bolj mu je pomembno izboljšanje uvrstitve na lestvici najbogatejših. Na koncu gre le še za obsesijo imeti več kot drugi. To je dirka brez konca, v kateri ne more biti zmagovalca.

Nič nimam proti kulturi, proti družbi, kjer si vsi prizadevamo uspeti in doseči blagostanje. Koristno je imeti nekaj premoženja kot zavarovanje za hude čase. A na določeni točki je treba sprejeti, da imamo dovolj. Rekla bi, da bi bilo to osvobajajoče. Osvobodilo bi nas neprestanega hlepenja po več."

Problem je tudi dediščina

Ingrid Robeyns se zavzema tudi za povišano obdavčitev dediščine, kajti vse več držav po svetu je davek na dediščino povsem odpravilo, kar ljudem omogoča, da vse svoje premoženje zapustijo potomcem.

Ker so se v minulih desetletjih premoženjske razlike znatno povečale, to pomeni, da je prenos velikega premoženja na naslednjo generacijo vzdrževanje in poglabljanje družbene neenakosti. Poleg tega težko trdimo, da si nekdo milijone zasluži le zato, ker so bili njegovi starši bogati.

"Gre za čisto srečno naključje," je prepričana filozofinja. "Staršev si niste izbrali, nobenih zaslug zanje si ne morete lastiti, po naključju ste se jim rodili ravno vi. Je pa po drugi strani z vidika starša pa je lahko pomembno, da svojim potomcem zapusti nekaj premoženja, kajti morda se je za časa življenja ravno zato čemu odrekal. Treba je zato najti pravo ravnovesje in lahko bi na primer dediščino omejili na pol milijona ali denimo na vrednost povprečne enodružinske hiše, preostanek pa razdelili med mlade ljudi, ki si ne morejo obetati dediščine."

Tudi tisti brez bogatih staršev bi tako lahko dobili nekakšen “državljanski delež”, ki bi jim omogočil najem kredita za prvo stanovanje, ustanovitev podjetja ali pa odločitev za nadaljnje izobraževanje.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord