Fotograf, ki je v objektiv ujel vojno v Ukrajini: "Želim si le, da ne zapreš oči"

"Pred tabo je serija fotografij o vojni. V vojni ni junakov in herojev, v vojni so samo žrtve. Tudi sam si ne pripisujem nikakršnega poguma, ker sem bil priča dogodkom, ki se (žal) še vedno odvijajo, in ker sem jih zapisoval s svetlobo. Sem fotograf, ki želi sporočiti: Nikoli več," je pisalo v uvodu opisa razstave fotografa Mateja Povšeta, ki jo je na ogled postavil v ljubljanski mestni hiši. 

Fotograf, ki fotografira tudi vojno, a ni vojni fotograf.

"Priznam, mogoče sem naiven, ker menim, da s temi zapisi oziroma njihovimi posledicami lahko vplivam na potek zgodovine."

Fotografije z razstave so nastale v okolici glavnega mesta Kijev, v Kijevu in mestu Lvov na zahodu Ukrajine. 

"Draga obiskovalka, dragi obiskovalec pričujoče razstave, računam nate, da te grozne usode posameznikov lahko spremenijo tvoj pogled in te prebudijo iz morebitne apatije," je nadaljeval opis.

S fotografijo se ukvarja že več kot 20 let. Z njo živi, o njej razmišlja in v njej živi

Prvič se je Matej s fotografijo srečal v krožku v osnovni šoli. Brez tega verjetno ne bi bil tu, kjer je zdaj. Tedanji učitelj, profesor Laci Herman, mu je predstavil temnico, ustvarjalnost in posledično se je vpisal na srednjo šolo - smer fotografija. Zanimala ga je tudi novinarska, dokumentarna, reportažna fotografija. Iz občasnega je ostalo redno sodelovanje s časopisom Dnevnik, kjer je deloval kot fotoreporter. "To me je čisto potegnilo."

"V enem obdobju sem spoznal, da me dnevna rutina in nesvoboda, ki je pri časopisu, ne privlači in da me vleče na svobodo."

Zdaj je svobodnjak že nekje med 12 in 13 let. To mu pomeni več, saj lahko v dokumentarni fotografiji ustvarja veliko bolj, kar si sam želi. Vsebina ni odvisna od formata medija, ampak od njegove kreativnosti oziroma želje. 

"Zaenkrat ni krize, saj si ne predstavljam, da bi se na stopnji, kjer trenutno ustvarjam na pol avtorsko in na pol dokumentarno fotografijo, vrnil in zopet ustvarjal v okviru formata oziroma želje nekega medija. V tem primeru rajši ne počnem tega. Sem še vedno fotograf, ki živi tudi od komercialne fotografije. Sicer mi je tudi izziv, ampak predvsem me finančno podpira."

Upa, da je nezavedno na koga že prenesel navdušenje in strast do fotografije. Morda ga je kdo videl, kako dela in kako živi in se je tudi podal na to pot. "Sicer zaenkrat še nimam ambicije postati učitelj ali profesor. Morda to pride kasneje z leti, ampak težko rečem."

Pot v Ukrajino

"Dogodke v Ukrajini in na vzhodu sem spremljal že od začetka, leta 2014. Letos, ko so se začeli novice, da Rusija pripravlja neke vrste invazijo na Ukrajino, pojavjati v zahodnih medijih, sem začel razmišljati o tem. Bilo je veliko nasprotujočih si informacij, tako da se nisem odločil odpotovati tja pred samo invazijo. Takoj ob invaziji sem se odpravil na Poljsko mejo, ker se kasneje neposredno v državo ni več dalo vstopiti."

Že prej je bil v stiku s kolegom Byronom Smithom iz New Yorka, s katerim sta fotografirala begunsko krizo leta 2015 in kasneje. Bila sta v navezi. Če gresta, gresta skupaj. 

"Če si sam, je težje. V dvoje pa malo lažje in bolj varno. Ko se je vse skupaj začelo, sva se dogovorila, da se v petek dobiva v Krakowu, kamor je on priletel, jaz pa prispel z vlakom."

Naslednji dan sta krenila proti poljsko-ukrajinski meji in srečala prve begunce na železniški postaji v kraju Przemyśl. Tam sta dožvela prvi stik z begunci iz Ukrajine. Povezala sta se še z angleškim fotografom in skupaj so se odpravili v Ukrajino. Na začetku vojne ni bilo preprosto vstopiti v državo. "Naštopali smo ukrajinski kombi, ki je peljal humanitarno pomoč v Lvov."

Fotoaparat še ne pomeni, da si fotograf. Reševala ga je mednarodna novinarska izkaznica, ki je njegov edini legitimen dokument.

"Lahko bi bil ruski obveščevalec, tako da so mi včasih pregledali, kaj sem slikal. Načeloma se je vse normalno izšlo."

 "Povedal sem, da sem fotograf, ki bi rad svetu sporočil, kaj se dogaja v Ukrajini. To so razumeli in to je bilo to."

V Kijevu je pomagal starejšim, ki so bežali iz napadenih mest. Poprijel je za kaj, pomagal nositi in predvsem pomagal starejšim, da so prehodili začrtnao pot. "Človeško je, da odložiš orodje in pomagaš."

Desetletje fotografira posledice vojne

Že 10 let spremlja begunsko, migrantsko tematiko. Ne dela tega samo zaradi sebe, ampak da ljudem sporoči, da ti ljudje obstajajo in imajo svoje zgodbe. "Ljudje v Ukrajini so bili prisiljeni zapustiti svoje domove, nihče ni tega načrtoval. Jaz tega ne sporočam prek medijev, ampak prek svoje razstave."

Ko je na terenu, ne gre nekaj delat, da je on na fotografiji ampak, da prek fotografije spregovorijo ljudje, kar pa se seveda kaže skozi njegov zorni kot, način kadriranja ipd. 

"Skušm spodbuditi občutek skozi kompozicijo, svetlobo … kar pa bo gledalec videl na sliki, je čisto individualna stvar. Če sprožim pri gledalcu moment sočutja, je to zame zmaga. Če imaš na terenu to zavedanje v sebi, takrat si lahko sprejet pri subjektih fotografij in delaš mirno."

Če mu kdo reče, da se noče fotografirati, ga razume in ne sili vanj. "Ponavadi sicer ne opazijo, da si tam, ampak nekateri ljudje, ko so bili v šoku in so me opazili, so prosili, naj jih ne slikam. Ni bilo časa za razlage, zakaj ja ali zakaj ne."

Prvič na vojnem območju

To je bil njegov prvi stik z vojno, ker je prej delal samo s posledicami vojne - z begunci. "Tokrat me je res zanimal vzrok tega begunstva. Zakaj morajo ti ljudje bežati? Nekako je naneslo, da se je ta stik zgodil zdaj."

"Ne gre za izključevalno enotnost, ampak za obrambo sebe in svojih bližnjih."

Želel je vzroke spoznati iz prve roke. Spoznati zakaj gredo branit domovino in zakaj bežijo. "Nisem sicer spoznal napadalcev in njihovih razlogov za napad.“ Pri Ukrajincih je videl eno, že iz zgodovine znano - enotnost.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by matejpovse (@matejpovse)

Kaj je pričakoval in kaj doživel?

"Ničesar nisem pričakoval, saj sem se sprijaznil že dolgo nazaj s tem, da je bolje ne pričakovati, ker si kasneje lahko razočaran." Vedel je samo to, da se mora dobro logistično pripraviti, sprotno obveščati kje in s kom je, biti ustrezno opremljen in poznati informacije, kje in do kam se lahko gre. 

"Osnovne informacije, kako in s kom se premikati, kdaj iti in nabirati čim več informacij. Pri nas svobodnjakih, ki nimamo ozadja z informacijami ekipe ljudi, ki preverjajo stanje kot pri večjih medijskih hišah, je to še bolj zahtevno. Malo si prepuščen lastni intuiciji in seveda informacijam, ki krožijo med kolegi in prebivalci."

Tak primer se je zgodil, ko s kolegi niso vedeli, kje so Rusi in kje Ukrajinci. "Takrat malo preveriš pri tistih, ki so v bližini in malo skušaš zaupati sebi, kar pa te lahko tudi zavede in hitro lahko začne okoli tebe kaj padati. Najbolj problematični so izstrelki iz zraka."

"Adrenalin dela, še sem živ. Saj nisem tako nor, da bi tekel čez vse linije. Nisem več tako mlad in nor." Ko je nekajkrat začelo res na veliko padati z „neba“ in ni vedel, kam bo padlo, si je rekel: "Ob prvi umiritivni, če pride, končam in odidem s tega področja. Poskusiš se skoncentrirati, da se lahko rešiš. Prisoten je adrenalin, vdihneš, izdihneš in logistično premisliš."

Čeprav je eden od njih, je v bistvu opazovalec, ki ve, da se bo vrnil domov

"Upal sem, da se bom vrnil. Vedel sem, da se lahko kadarkoli usedem na vlak ali v avto in sem čez dva dni doma v topli mirni postelji in da bom preživel." Večina nima te možnosti. To zavedanje ima ves čas.

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by matejpovse (@matejpovse)

"K sreči in zaenkrat ne bom rekel, da sem tujek, a imam občutek, da sem nemoteč opazovalec, ki s svojim delom pripomore, da bo v prihodnosti zaradi mene vsaj kanček bolje zanje. Upam, da sem zato tam. Sem pa morda naiven, ker se zgodovina na žalost ponavlja."

Smo leta 2022 in vemo, kaj informacijska tehnologija in informacije pomenijo. To je v vojni lahko poglavitnega pomena. Začelo se je že z Američani v Iraku, ki so vedeli, da fotografija mrtvega ameriškega vojaka zbija moralo njihovi vojski in vpliva na javnost ter politiko v lastni državi. Začeli so se dobro zavedati, da ni priporočljivo pokazati svojega mrtvega vojaka. Tudi v Ukrajini je tako. 

"Do zdaj še nisem videl fotografije umrlega ukrajinskega vojaka. Videl in fotografiral sem umrlega ruskega vojaka in to na nikogaršnji zemlji." To možnost je imel zato, ker umrlega ruskega vojaka, kot svarilo Rusom, Ukrajinci niso želeli odnesti stran. 

"Američani so se spomnili 'embeded' novinarstva, ko footgraf pokaže to, kar oni želijo. Ko sem bil v Ukrajini, so mi sicer pustili na prvo bojno liniijo, ampak takrat nisem videl nobenih bojev s puškami." Obstaja kontrola infomacij, ki bi lahko prišle v javnost. "Hkrati pa ti pustijo vso svobodo."

 Vojsko predvsem skrbi, da fotograf s fotografijami ne izda njihovih položajev, informacij, oborožitve - čiste vojaške taktike. Seveda jih skrbi tudi za moralo svojih vojakov in prebivalcev. Ni fotografij iz bojnih linij.

Življenje na vojnem območju  

"Logistično je bilo na začetku zelo kaotično in bilo je pomanjkanje mnogih dobrin, sploh v trgoviinah v Kijevu." Na zahodu Ukrajine življenje večinoma normalno funkcionira, a na policah je vedno manj stvari. "Vsak človek mora nekaj pojesti. Jaz sem spal v tistih nekaj hotelih, ki so bili odprti za novinarje."

Vojna je za potrpežljive, saj ni nujno, da se vsak dan kaj dogaja. Tudi iz točke a v b ne moreš priti kar tako. "Polovico časa se ukvarjaš z logistiko, drugo polovico ali celo manj pa s samo vsebino."

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by matejpovse (@matejpovse)

V Slovenijo se je odločil vrniti v trenutku, ko se mu je zdelo, da je izkoristil svoje "jokerje".

"Bil sem na območju, kjer je bil dve uri po mojem odhodu na istem mestu ubit moj kolega." 

Zavedal se je, da nima devet življenj kot mačka in zato se je odločil, da je čas, da gre proti zahodu. 

"Ni bilo strahu, začuda ga ni bilo. Se pa zavedam, da nisem nesmrten. Moral sem prekiniti." Tudi finance so mu počasi kopnele. Stroški v vojni so namreč vedno višji kot v mirnih časih. Že samo prevoz in hotelska nastanitev - tam je bil tri tedne, sta stala ogromno. "Sicer me vsak dan mika, da se vrnem. Nikoli ne reci nikoli."

Kdaj se je počutil varno in kakšna je bila pot domov?

"Varen sem se počutil že ob pihodu v Kijev, ker sem vedel, da nisem na območju stalnega obstreljevanja. Tik pred odhodom so ogrozili železniško postajo, zato sem mislil, da bom ostal tam in se še en bom vrnil, a na koncu je niso bombardirali in sem se lahko odpravil."

"Niso fini občutki, ker si ves čas skupaj na vlaku s heroji te vojne, z materami z otroki, ki bežijo." Celo življenje pustijo za seboj in z eno torbo brez mož gredo v neznano, ne da bi vedele, koliko časa se ne bodo vrnile. 

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by matejpovse (@matejpovse)

"Bile so prisotne na vseh vlakih. Videl sem njihov brezup in se nisem dobro počutil." Vedel je, da gre domov v objem, med svoje ljudi in na varno, kar je sicer relativno tudi v našem prostoru. "One pa tega niso imele, čeprav so se izmaknile bombam."

Je načrtovanje sploh smiselno?

"Z razstavo sem želel pokazati, da naša brezskrbnost ni samoumevna. Imejmo v mislih to - ljudi, ki bežijo in politiko, ki nas lahko pripelje v podobne situacije prav hitro. V tem nestanovitnem obdobju se sprašujem, ali je v življenju sploh smiselno kaj načrtovati." Tako kot so Ukrajinci za naslednji teden načrtovali izlet, obisk gledališča, sajenje dreves, pa tega niso dočakali, se zdaj sprašuje, ali je načrtovanje sploh smiselno. 

 

 

 

 

 

View this post on Instagram

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

A post shared by matejpovse (@matejpovse)

Ne bo živel iz dneva v dan, bo pa živel na polno z mislijo na druge in z občutki iz prve roke, da ni dobro živeti v vojnem okolju. 

"Solze niso dovolj. So zgolj začetek. Ne bom ti zaželel prijetnega ogleda. Želim si le, da ne zapreš oči." Tako je z ganljivim in močnim sporočilom Matej zaključil opis svoje razstave.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord