Asocialno vs. antisocialno: podobno poimenovanje, a povsem drugačen pomen

Obstaja veliko napačnih predstav o tem, kaj pomeni asocialno in kaj antisocialno.

Asocialno vedenje se preprosto nanaša na željo po odmiku od drugih ljudi, kar samo po sebi ne velja za osebnostno motnjo.

Asocialnega ne gre zamenjevati z introvertiranostjo. Medtem ko introvert preprosto uživa v družbi sam s sabo (in se z drugimi ljudmi vseeno tudi druži), si asocialen posameznik ne želi družbe drugih ljudi.

Po drugi strani pa je antisocialno vedenje povezano z antisocialno osebnostno motnjo in se nanaša na odklonilen (tudi sovražen) odnos do drugih ljudi in družbe v obče, kar se lahko kaže tudi z namernim škodovanjem drugim, kršenjem družbenih pravil in neupoštevanjem vsakršnih avtoritet.

Za poimenovanje antisocialnega vedenja del stroke uporablja tudi izraz disocialen, kar pa nekateri nato zamenjujejo z izrazom disociativen, kar je ponovno nekaj povsem drugega. Če 'di' ali 'anti' dejansko pomenita NE-socialen, se disociativen nanaša zgolj na psihično obrambo disociacije (ki je lastna vsem ljudem, dogaja pa se znotraj človeka, ki se brani pred travmatičnimi ali bolečimi vsebinami).

Kaj pomeni biti asocialen?

Asocialno vedenje je povezano s splošno anksioznostjo osebe ali pomanjkanjem zaupanja v socialne situacije.

Oseba, ki je asocialna, se trudi izogibati stiku z ljudmi v obče, kar pogosto kaže na socialno anksioznost. Po drugi strani pa taisti ljudje nimajo težav pri druženju s tistimi, ki jih dobro poznajo. V ozadju asocialnosti je neredko najti strah pred zavrnitvijo, zato se družabnim priložnostim raje povsem ognejo. Situacijo lahko poslabša depresivna epizoda, tekom katere nato izgubijo veselje do stvari, ki so jih pred tem veselile.

Pogosta asocialna vedenja se kažejo kot:

• Umik iz družbe
• Nervoznost, če se znajdejo v bližini veliko ljudi
• Strah pred sodbo drugih
• Nimajo motivacije za druženje
• Prednost dajejo samotnim dejavnostim
• Težko vzdržujejo pogovor

Asocialno vedenje lahko spremlja diagnoza depresije, socialne anksioznosti ali travmatične možganske poškodbe.

Kaj pomeni biti antisocialen?

Antisocialna vedenja je tisto vedenje, ki neposredno škoduje interesom drugih ali jih celo ogroža. Ravnanje teh posameznikov je lahko povezano z disocialno oz. antisocialno osebnostno motnjo, za katero velja precejšnje neskladje med posameznikovim vedenjem in veljavnimi družbenimi normami. Ljudem z antisocialno osebnostno motnjo ni mar za čustva drugih (značilno je torej pomanjkanje vesti in empatije), kar se kaže v ponavljajočem se zavajanju in prevarantstvu.

Med antisocialna vedenja prištevamo:

• Neupoštevanje zakona (kraje, uničevanje premoženja in druga kazniva dejanja)
• Zavajanje, manipuliranje in goljufanje drugih ljudi
• Agresivnost do ljudi (tudi spolni napad in umor), mučenje živali
• Kršenje osebnih meja drugih ljudi ter neupoštevanje in kršenje pravic drugih
• Impulzivno vedenje, nizka frustracijska toleranca in hitra razburljivost
• Pomanjkanje obžalovanja (nagnjenje k upravičevanju svojih dejanj in grajanju drugih)

Odnos do drugih ljudi

Razlika med asocialnimi in antisocialnimi vedenji je največja, ko si ju pogledamo v odnosu do drugih ljudi.

Praviloma velja, da asocialni ljudje dobro ravnajo z drugimi ljudmi, čeravno se jim poskušajo izogibati. Zaradi svoje želje po izogibanju in omejene izpostavljenosti družabnim situacijam je tudi sicer le malo verjetno, da bodo drugim povzročali škodo.

Povsem drugač pa je s tistimi, ki jih vodi antisocialno vedenje. Ti namreč pogosto namerno prizadenejo druge ljudi in tega kasneje niti ne obžalujejo.

Ali lahko pomaga psihoterapija?

Psihoterapija je lahko v pomoč tako asocialnim kot antisocialnim posameznikom, v kolikor se ti odločijo, da bi želeli razumeti, kaj poganja njihove vzorce vedenja. Ob tem gre povedati, da bo psihoterapija najverjetneje v večjo pomoč asocialnim posameznikom kot antisocialnim. Medtem ko bodo vešči psihoterapevti kos anksiozni podstati asocialnih vedenj, pa v primeru antisocialnega vedenja te čakajo večji izzivi, med katerimi gre omeniti nespoštovanje vsakršnih avtoritet (torej tudi terapevtove ne) in kršenje vsakršnih pravil (torej tudi v terapiji), pa tudi čustveno nestanovitnost in potencialno sovražno nastrojeno podstat dotične motnje.