9. 12. 2022, 06:00 | Vir: Sensa
Je res praznik miru, polnih miz, veselja in sreče? "Božič je praznik človeške nemoči"
"Božič oz. novo leto je vsekakor treba praznovati. Vendar če želimo praznovati, potem moramo imeti razlog za to. Razlog ne more biti samo datum," je prepričana profesorica za zakonsko in družinsko terapijo Katarina Lia Kompan Erzar.
"Razlog za praznovanje mora biti notranja izkušnja, odnosna izkušnja, presenečenje, skrivnost, ki ji dovoliš, da se v tebi razkrije. Da v sebi poglobiš doživljanje, tudi ranljivost, ki jo lahko doživiš v odnosih."
Pogovor o prazničnem stresu in stiskah v veselem decembru, o osamljenosti, prisiljeni sreči in prisili povezanosti. Tudi za vse, ki se ne veselijo druženja s partnerjem ali družino. Kaj storiti in kako se naravnati? December je mesec praznikov, obdarovanja, radosti, družinskih srečanj, izkazovanja ljubezni in topline. Sočasno je težek čas za bolne in osamljene, revne in zapuščene ter za vse, ki živijo v konfliktnih partnerskih odnosih in disfunkcionalnih družinah.
Dr. Katarina Lia Kompan Erzar (1971) je magistrirala in doktorirala na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Je izredna profesorica za zakonsko in družinsko terapijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in predavateljica na področju psihoterapije in psihologije na Fakulteti Univerze Sigmunda Freuda. Predava, vodi delavnice in izvaja supervizije ter izobraževanja za različne socialno-varstvene in izobraževalne ustanove. Raziskuje in objavlja s področja zakonske in družinske terapije, nevroznanosti, razvojne psihologije in teorije navezanosti. Z njo se je v Modri sobi pogovarjala Maja Megla, v članku pa objavljamo nekaj najodmevnejših delčkov njunega pogovora.
Božič je rojstvo nemoči
Jezusovo rojstvo je bilo rojstvo dojenčka. Seveda je bilo skrivnostno, edinstveno, zaznamovano z nedoumljivimi okvirji, ampak še vedno se je rodil dojenček. Jaz bi temu rekla rojstvo, ki omogoča, da končno postanemo malo bolj tenkočutni sami do sebe in drug do drugega.
To rojstvo se je zgodilo brez fanfar (te so nastopile ob veliki noči), na samem, iz stiske; zgodilo se je v procesu, ki je bil od samega začetka povsem nerazumljiv normalnemu človeškemu razmišljanju. Od oznanjenja do rojstva v Betlehemu ni bilo nič navadnega; vse je bilo čudno, nezamisljivo. In mislim, da bi se lahko ljudje v tem zelo dobro prepoznali ... ko ti gre čisto vse narobe, ko nič ne gre po planu, samo greš, da bi se popisal, da bi rekel: "Jaz obstajam."
Mislim, da je božič praznik stiske, ne praznik vsiljenega veselja.
Ampak če lahko v stiski čutiš, da se te je nekaj dotaknilo, potem je to res praznik. ... Ali si predstavljate, kakšno praznovanje je to, ko si lahko ob nekom ranljiv.
Z vidika liturgičnega leta čas adventa pomeni, da se smeš zavedati praznine, stiske, nemoči, osamljenosti, neuresničenosti ... nedokončanosti, ki jo ljudje nosimo v sebi kot materialna bitja.
Smemo iti dovolj globoko v ta občutja, upajmo tvegati in jih doživeti, kajti okus po ljubezni in stiku bo prišel sam, ker se nahaja pod bolečino, pod sramom, pod osamljenostjo. Če se tej bolečini izogibamo, če si ne upamo iti dovolj globoko vanjo in si preprosto priznati, da ne moremo sami, potem noben ne more do nas.
Mislim, da se lahko človek najbolj umiri takrat, ko pove, kaj ga tako grozno boli, vznemirja, plaši, kaj ga obremenjuje. Če lahko nekomu, ki te razume, poveš, kaj te obremenjuje, potem si pol manj obremenjen.
Praznični čas je pravzaprav nevaren čas. Kajti tam, kjer odnosi ne funkcionirajo, kjer je prisotno nasilje, zloraba, odvisnost, lahko intenziteta stika oz. količina časa, ki se ga preživi skupaj, postane smrtno nevarna - gre namreč za odnose, ki te bližine ne prenesejo.
Prisluhnite celotnemu pogovoru, ki bo dobro del tudi tistim, ki se ne veselite druženja s partnerjem ali družino.
https://www.metropolitan.si/play/sensa/
