S kirurgom iz prve roke o črnem trgu lepotnih posegov in estetskih kiksih: "Naj ljudje dobro preverijo, h komu gredo!"

Če ste se morali včasih na estetski poseg, denimo apliciranje botoksa ali povečanje ustnic, obvezno odpraviti k plastičnemu kirurgu, je danes izbira precej bolj pestra. Lepotni saloni, ki ponujajo tudi tovrstne storitve, ter posamezniki, tako imenovane "lip queens" (kraljice ustnic) in "botox kings" (kralji botoksa), so tako pri nas kot v tujini pognali kot gobe po dežju.

Ne nazadnje se je tudi percepcija javnosti do posegov precej spremenila: sploh mlajše generacije so jih začele dojemati kot del osebne nege.  

Posegi se izvajajo celo po hotelskih sobah, v stanovanjih, v butičnih lepotnih salonih, za katere nihče ni slišal. Priporočila zanje krožijo po Instagramu, TikToku, zaprtih skupinah na Facebooku. Vsi obljubljajo izjemne rezultate, nemalokrat po precej bolj ugodni ceni kot v uradnih estetskih klinikah, za morebitne spodrsljaje pa niso pripravljeni odgovarjati.  

Nekateri nimajo dovoljenj za delo, drugi dovoljenja sicer imajo, a nimajo referenc, tretji so se apliciranja botoksa priučili z nekajurnim tečajem, četrti uporabljajo nekakovostne materiale.  

O tem, na kaj morajo biti pozorni odjemalci lepotnih posegov, da se v vsej tej poplavi bleščečih ponudb in nasprotujočih si informacij ne izgubijo, smo se pogovarjali s priznanim kirurgom Ernestom Novakom, dr. med., ki ima v estetski medicini za četrt stoletja izkušenj.  

Kako plastični kirurgi gledate na trenutno dogajanje na področju estetike? Ne le pri plastičnih kirurgih, zdaj manjše korekcije lahko opravijo že v okviru dermatoloških, zobozdravstvenih centrov ipd., ogromno je profilov na družbenih omrežjih, ki te storitve oglašujejo, a ni jasno, kdo jih izvaja in kakšne kompetence ima, krožijo tudi informacije o kirurgih iz tujine, ki nekaj dni gostujejo v hotelih in tam izvajajo korekcije ... Se nad tem izvaja kakšen nadzor?  

V Sloveniji se je zdaj pač začelo dogajati enako kot po vsem svetu. Povpraševanje po estetskih storitvah narašča, zaradi številnih različnih interesov pa področje ostaja neregulirano. Bili so sicer neki poskusi, a neuspešni. Skoraj prepričan sem, da znotraj zakonodaje obstaja jasna regulacija, a je nadzora bolj malo, zato imamo občutek, da gre za sivo cono, kjer lahko vsakdo vsepovsod počne vse.    

Podobno je seveda tudi v tujini: spomladi sem bil na estetskem simpoziju v Dallasu, kjer je zelo ugleden kirurg dejal, da je v Teksasu lažje dobiti papir, ki potrjuje, da si "master injector" (mojster za injiciranje, npr. botoksa, op. a.) kot pa pediker. Gre za tečaj, ki traja nekaj ur, in potem enostavno dobiš ta naziv! V Sloveniji je na primer pred časom ena od zdravnic iz tujine izvajala podoben, celo spletni tečaj, po katerem so ljudje dobili tako imenovane "diplome" in po tej logiki lahko zdaj že odprejo svojo kliniko.  

Druga težava je, da zdravstvene ustanove, ki sicer delujejo z vsemi predpisi in imajo dovoljenje za delo, oglašujejo privlačne storitve, na primer »botoks z 20 % popusta,« nikjer pa ni mogoče najti informacije, kateri zdravnik ta poseg izvaja. Zakaj ta imena tako skrivajo, v resnici ne vem. Lahko špekuliram, da gre za zelo neizkušene izvajalce, ki zgolj s svojim imenom ne bi pritegnili novih strank.  

Poznam tudi primer klinike v Ljubljani, kjer dela izvajalec, ki je sicer zdravnik, vendar v Sloveniji nima dovoljenja za delo. Pri nas tako posege izvaja občasno, brez za to potrebnih papirjev. Morda boste rekli, saj gre samo za papir, če je zdravnik, je vse v redu. Ampak še vedno za seboj pusti paciente, medtem ko sam odide nazaj v tujino.

To se mi zdi sporno, saj menim, da zdravniki, ki so res skrbni do pacientov, zanje skrbijo tako danes kot tudi jutri in čez deset let. To pa pomeni tudi, da so jim ves čas na voljo. Tako pa pacienti iz takšnih klinik pogosto prihajajo k meni, užaloščeni, ker zdravnika ni mogoče več doseči, da bi popravil, če je šlo kaj narobe. Ti pacienti praviloma niti ne vedo, kakšne preparate so dobili.  

Na številnih tovrstnih klinikah je osnovno vodilo cena. In žal je tako, da nizka cena na področju estetsko-kirurških posegov še nikoli ni pomenila dobre kakovosti. Ni nujno, da visoka cena prinese kakovost, to je res, ampak nizka cena je pa zagotovo ne.  

Na trgu so različni materiali, na ceno najbrž vpliva tudi to.  

Seveda. Materiali, ki jih uporabljam sam, so na trgu najdlje, že 20 let. Podpirajo jih tradicija ter številne raziskave o varnosti, uspešnosti in zadovoljstvu pacientov. Vse to ima svojo ceno in že nabava takega materiala je nekajkrat dražja od drugih.  

A če se še malo vrnem k prejšnjemu vprašanju: tretji problematični vidik je, da ljudje dejansko hodijo estetske posege na črno delat v ustanove, ki niso zdravstvene, ampak gre za hotelske sobe, kozmetične salone, stanovanja ... tudi sam sem že dobil ponudbo, če bi recimo v soboto popoldne oddal prostore nekomu iz tujine. Za to so bili celo pripravljeni precej dobro plačati! A se seveda nisem strinjal, v mojih prostorih lahko dela samo nekdo, ki ima ustrezna dovoljenja in je prijavljen za delo. Sem pa prepričan, da če dobivam takšne ponudbe jaz, jih tudi drugi, in pri nekaterih lahko naletijo na odprta ušesa. Ker so k meni po neuspešnih operacijah že prišli pacienti in povedali – takrat in takrat sem bil pri tem in tem, operiral me je "gostujoči priznan kirurg iz Dubaja".  

Na Hrvaškem se ravno tako poskuša urediti to področje, idejni oče je dr. Željko Rotim. Tako od nedavnega na Reki obstaja podiplomski študij estetske medicine v sklopu medicinske fakultete. Za sodelovanje so prosili najbolj prepoznavne predavatelje iz regije, tudi Slovenije – med njimi prof. Uroša Ahčana, dr. Andreja Testena, predavam pa tudi sam. To je program, ki traja eno leto, 120 ur, vsebuje pa zelo veliko predavanj, praktičnih vaj, 40 ur delavnic, kadavrske tečaje ...

Za rezultat dobi človek zelo dobro izobrazbo, ki je predpogoj, da lahko začne suvereno delati, hkrati pa spozna kolege in dobi izkušnje za reševanje morebitnih težav ter nudenje pomoči pacientom.  

Vseeno pa poskušam ostati pozitiven, saj se bodo stvari le tako popravile. Izhajam še iz obdobja, ko so se plastični kirurgi edini počutili poklicane, da izvajajo estetske posege, a se je izkazalo, da niso edini. Težko pa je reči, katera specializacija je najbolj primerna.    

Morda vas zanima tudi:

• Vse več neinvazivnih lepotnih posegov pri mladih
• Dekleta zaradi umetnih nohtov in vsadkov v zadnjici ne želijo telovaditi

Pa je kakšna bolj, manj? Veliko zobozdravnikov se na primer ukvarja z iniciranjem botoksa.  

Načeloma nimam nič proti, če je poseg opravljen v primernih prostorih in če ima človek zanj primerno izobrazbo. Medicinska fakulteta vsekakor ponuja tovrstno izobrazbo. Injiciranje botoksa pa ne pomeni, da ga lahko vbrizgaš kamorkoli, temveč so vedno pomembne izkušnje. Prepričan pa sem, da imajo za številne posege na obrazu plastični in maksilofacialni kirurgi, tudi otorinolaringologi, bistveno boljši občutek od številnih drugih, ker tudi operirajo tovrstne stvari in imajo določeno tridimenzionalno predstavo.  

Sam med drugim vodim številne delavnice injiciranja botoksa in polnil ter lahko vidim, kdo je bolj talentiran za to in kdo ne. Kirurgi imajo res naravni občutek. Pa zobozdravniki, ker veliko delajo z rokami in so vešči zbadanja ... tako imajo več praktičnih izkušenj kot nekdo, ki je recimo radiolog.  

Pristop k pomlajevanju mora biti po mojem mnenju holističen, poznati je treba številne metode, številna tkiva. Upam si trditi, da so za pomlajevanje na obrazu plastični kirurgi gotovo najbolj usposobljeni. Znajo na primer povedati, kdaj za povešene veke ne bo več pomagal samo botoks, za nos in podočnjake ne več le polnilo, torej da je naslednja stopnja operacija.  

Ključno pri izbiri izvajalca je, da se ljudje dobro pozanimajo. Tako se bodo izognili tudi pasti, da bi pristali v hotelski sobi na nekem posegu. Naj torej dobro preverijo, h komu gredo, kakšne izkušnje ima človek, s čim se sicer ukvarja, naj jim pokaže svoje rezultate dela, ne le fotografij z interneta. In naj ne nasedajo temu, da se je neka vplivnica fotografirala z zdravnikom ali zdravnico, ki je še nihče ni videl, in bosta brez sramu pobrala 800 ali 1000 evrov za poseg, ga opravila v desetih minutah, po tistem pa ju pacienti ne bodo več videli.    

Kako pogosto vas obiščejo pacienti po neuspešnih posegih, ki so jih opravili neusposobljeni izvajalci?  

Večkrat, kot bi si mislili. Zagotovo večkrat, kot bi si želel. Pred kratkim sem reševal pacientko, ki si je želela operirati oči, okoli celotnega področja oči pa je imela tipičen primer slabo injiciranih polnil. Če bi želel karkoli popraviti, bi moral vse to najprej stopiti, a niti nisem vedel, kaj je prejela. Trdila je namreč, da ni nikoli dobila nobenih polnil! No, pa sva končno prišla do tega, da so ji nekoč nekaj malega delali in celo pri katerem izvajalcu ... skratka, dobila je ogromno količino različnih polnil, injiciral pa jih je ortoped. Operacija ni bila prijetna, sva pa vse pobrala ven in to področje naredila na novo, tako da o tem neuspešnem injiciranju danes pri njej ni več sledu.  

Prihaja jih tudi veliko, ki so bile pri raznih gostujočih zdravnikih ali v tujini. Recimo: šle so na operacijo prsi na Hrvaško, sploh nimajo dokumentacije o posegih in vstavljenih materialih, potem pa želijo od mene, da jim poberem šive, pomagam pri okrevanju ... O okrevanju jim ne morem povedati veliko, če ne vem, kako so jih operirali.  

Pod črto se ljudem veliko bolj izplača in je veliko bolj varno, da se za poseg odločijo tukaj, pri dobrem kirurgu. Morda je kje v tujini res malenkost nižja cena, nimaš pa možnosti, da se pozneje na koga obrneš, če gre kaj narobe. Toplo svetujem tudi, da pacienti vprašajo, koliko takšnih posegov ima zdravnik že za sabo. Tudi jaz sem nekje začel in nekdo je bil moj prvi pacient. Spomnim se, ko sem pred 20 leti pri neki pacientki izvajal operacijo, ki je do takrat ni delal nihče v Sloveniji, tudi zame je bilo prvič. Ampak sem ji to iskreno povedal in tudi natančno razložil, zakaj vem, da mi bo šlo. Na koncu je bila izjemno hvaležna.  

Pozorni naj bodo tudi na urejene, registrirane prostore, dovoljenje za delo, dobre in evidentirane materiale, predvsem pa transparentnost. Izvajalci se ne bi smeli izmikati glede uporabe materialov.  

Hialuronskih kislin je v Evropski uniji namreč registriranih nekaj sto in niso vse enako kakovostne. Sam sem preizkusil že marsikaj in zdaj točno vem, kaj deluje.  

Kako pa je s črnim trgom polnil? Pred časom je odmeval primer pacientke, ki je dermalno polnilo naročila prek spleta, si ga aplicirala doma pred ogledalom in oslepela. So taki primeri pogosti? Kako to, da pri naročanju in uvažanju tovrstnih snovi ni kakšnih regulativ?  

Tega je na srečo zelo malo. Ta primer je bil celo edini, za katerega sam vem. Čez carino gre polnilo sicer po mojem mnenju z lahkoto, to je namreč medicinski pripomoček, ki se lahko prodaja in distribuira pod bistveno ohlapnejšimi pogoji kot zdravila. Botulinum toksin oz. botoks je zdravilo, ravnanje z njim je bistveno bolj regulirano in zapleteno. Skoraj prepričan sem, da botoksa ne moreš samostojno uvoziti, pri hialuronu pa je to mogoče.  

Zdravniki si sicer lahko naredijo kakšno malenkost tudi sami, ampak točno vedo, kam morajo polnilo ali botoks injicirati. Da bi to počel absolutni laik, pa je nepojmljivo. Ampak to je odraz današnje družbe. Instant stvari, instant lepota ... tako živimo. Mnenje o tem pa si lahko ustvari vsak sam.

V zadnjem času se vse več govori o migraciji polnil in o tem, da v telesu ostanejo dlje, kot smo doslej mislili. Kako je s tem?  

Migracija polnil je praktično nepomembna stvar. Je pa bolj pomemben poudarek ta, da ljudem vbrizgavamo polnila s hialuronom, za katera trdimo, da so razgradljiva, po nekaj letih pa na nekaterih področjih še kar ne izginejo. Zato je treba vedeti tudi, katero polnilo uporabiti in kje. Ni vsako polnilo za vsako področje. Moja naloga je, da vem, kaj je najboljše za podočnjake, ustnice, kožo, dvig, in dam pacientu to, kar potrebuje. Ne pa da imaš enako polnilo za vse.  

Vedno več srednješolk naj bi starši opravičevali od športne vzgoje zaradi povečanja zadnjic. Se je starostna meja za estetske posege, tudi na področju obraza, res tako drastično spustila? Imate kakšne zadržke pri zelo mladih pacientkah?    

Starostna meja se je gotovo spustila. Je pa objektivno težko reči, da na primer 22-letnica nima kaj iskati pri lepotnem kirurgu. Ker če ima nekdo štrleče uhlje, ga lahko operirajo tudi pri petih letih. Pa gre ne nazadnje za estetski poseg.  

Tu je zelo pomembna strokovnost izvajalca, da te stvari ustrezno oceni. Imel sem primer 16-letne pacientke, ki jo je pripeljala mama, da bi ji povečal dojke, češ da ima grde. Trdila je, da ima že štiri leta menstruacijo in da ne raste več. Rekel sem, da razumem, ampak bi želel, da mi prinese potrdilo njene osebne ginekologinje, da je razvoj končan. Mama je rekla, da to ne bo noben problem, češ da se z ginekologinjo dobro poznajo.  

Pa ste potrdilo dobili?  

Ne, nikoli. Seveda ginekologinja ni neumna, nihče ne more jamčiti, da je razvoj dekleta končan, če je bilo očitno, da se še razvija.  

Po drugi strani je k meni na zmanjšanje dojk nekoč prišla 17-letnica. Imela je res izjemno velike dojke, ki so se že povešale in so jo močno motile pri športu. Bilo je očitno, da je njen razvoj končan in tam nisem imel nobenih pomislekov. Njena želja po korekciji je bila povsem legitimna, pa je šlo za razliko leta dni. Ampak v enem primeru smo imeli najstniško fantazijo, nerealne želje, celo spodbujanje staršev, na drugi pa upravičeno prošnjo, ker je nekoga nekaj oviralo v vsakdanjem življenju.  

Tako da – še enkrat poudarjam, da se je treba vsega lotevati holistično. Pred leti sem bil v Zürichu na konferenci s strokovnjaki iz tujine in eden od njih je dejal, da mu je prijatelj pripeljal 16-letno hčer s prošnjo, da ji pred maturantskim plesom odstrani podočnjake. Seveda ga je najprej vprašal, ali je nor, gre vendarle za njegovo hčerko, pa je odgovoril: "Pa poglej, kakšne podočnjake ima! To je genetsko, nikakor se jih ne more znebiti. In če operiraš štrleča ušesa pri še mlajših pacientih, zakaj ne bi pomagal še moji hčerki?"  

Na neki način to pije vodo. Zdravnik se je nazadnje odločil, da bo korekcijo izpeljal. Ta pogovor se je takrat dotaknil tudi mene, čeprav sem na začetku trdil, da nepolnoletnih pacientov ne bom sprejemal. Ob nekem normalnem pristopu in sodelovanju – zakaj pa ne.  

Najbrž je bolj problematično, če k vam pride 17-letnica s fotografijo najljubše vplivnice in reče, jaz bi bila tudi takšna.  

Seveda. Kadar mi pokažejo kakšno fotografijo, rečem, naj jo umaknejo. Tega ne zna nihče, morda fotošop. Ženske pridejo s fotografijami Jennifer Lopez ali Claudie Schiffer in sprašujejo, kako so lahko pri teh letih videti tako dobro in ali jim lahko jaz pomagam priti do podobnih rezultatov.

In rečem jim: "Ste jo kdaj videli v živo? Niste pomislili, da so te zvezdnice fotošopirane? Vse življenje delajo fotošop iz njenega obraza!" Zato jim jaz raje pokažem primerjavo fotošopirane Claudie Schiffer in 'prave' fotografije, ki so jo naredili paparaci. Razlika je očitna, tisto je ženska pri petdesetih, ne pa te filtrirane podobe.  

Več kilometrine imaš, bolj si upaš biti iskren s pacienti. Ko sem bil mlajši, so bile najbolj slavne manekenke na primer Cindy Crawford, Naomi Campbell, Claudia Schiffer, Christy Turlington. Vse čudovite ženske, ampak če jih pogledaš skozi današnjo lepotno perspektivo, bi zagotovo potrebovale polnila. Zakaj že? Ničesar ne potrebuješ.

Seveda razumem, da gre svet naprej, sicer bi denimo tudi barvanje las odpadlo. Ampak bistvo je v zmernosti. In zelo sem vesel, da tudi v svetu zmernost postaja vse pomembnejša. Obstajajo skupine žensk, ki promovirajo naravne standarde, opominjajo, da ženska ni lepa samo pri dvajsetih, ampak kadarkoli.  

Imamo sedemdesetletnice in sedemdesetletnike, ki so videti osupljivo! Poglejte malo naokoli, ko hodite po cesti. Nekateri ljudje res skrbijo za svoj videz. Seveda ima mladost svoj čar: razigranost, energijo, pogled v prihodnost. Ampak človeško telo in obraz sta lepa v številnih obdobjih. 

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere