Peklenska pot zdravljenja odvisnosti od drog: "Sem Peter in že 20 let sem na metadonu."

Govorila sem s Petrom Pangercem, 45-letnikom, ki se poskuša ozdraviti odvisnosti od drog. Pravi, da

... pot do osvoboditve od odvisnosti obstaja, a je peklenska.

Eksperimentiranje z drogami

"Kot otrok uspešnih staršev sem videl, kam moje življenje pelje. Nisem si želel postati uspešen, to se mi je zdelo brezveze, ker sem videl, kakšno je potem videti tvoje osebno življenje, kaj je tvoja sreča. Zanimala me je alternativa, droge in duhovnost pa so bile del te," začne pripoved.

Prvič je drogo poskusil že pri 14 letih, in sicer marihuano. Pove, da je to redno konzumiral do 16. leta, potem pa za nekaj časa z drogami povsem prenehal. Pri 21 letih je začel poskušati plesne droge, nato pa še druge "psihotrope in vso kemijo".

"Poskusil sem okoli 180 različnih drog"

Razlaga, da je v droge zapadel eksperimentalno, saj si je z njimi želel širiti zavest: "Droge so mi spremenile pogled na svet. Problem pa je, da povzročajo odvisnost – potegnejo te naprej, ker so zanimive. To je meni naredil heroin."

"Postal sem odvisnik, s krizami in vsem vred."

"Droga je način življenja, sploh heroin – celega te vzame."

"Tega ne moreš vzeti samo mimogrede, kot skaditi cigareto," še pove, da je svoj način življenja povsem posvetil drogi ter se zaradi tega tudi težje socializiral in funkcioniral. Za odvisnike je namreč droga osnovna potreba: kot voda in hrana.

"Vstal sem se, se zadel, v tem pa nisem mogel niti uživati, ker sem že moral od nekje najti denar, s katerim bom lahko kupil naslednjo dozo," opisuje svoje dni. Zadeval se je po cele tedne ali mesece brez premora, z različnimi drogami naenkrat: "Šlo je za dolgotrajno zadetost, ne le za večerno zadevanje."

Kje je dobival drogo?

Razlaga, da jo je dobival od "dilerjev" (preprodajalcev mamil) in pa v lekarni – recept mu je predpisal psihiater. 

Denar za drogo je dobival tako, da jo je preprodajal sam. Razkrije, da jo je prodajal tudi po slovenskih ministrstvih in medijskih hišah. Nekaj je zaslužil s prosjačenjem na ulici, nekaj je kradel, poleg tega pa je pisal in izdajal knjige – predvsem zbirke pesmi.

Zdravljenje

Nikoli ni bil na zdravljenju (v komuni), je pa že kar sedemkrat poskušal z metadonsko terapijo:

"Že 20 let sem na metadonu, sedaj se zdravim že osmič."

Kaj je sploh metadonska terapija?

Narkomanom, ki bi se želeli ozdraviti, država nudi metadonski program, ko jih z mikrodoziranjem droge poskuša ozdraviti, postavi pod nadzor zdravnikov in umakne z ulice ter kriminala.

Narkomani dobijo metadona (ki je v bistvu umeten heroin) za eno dozo na dan, kar naj bi po Pangerčevih besedah, odvisnikom uredilo življenje: "Problem je, da te terapija ne izolira in socializira povsem. Ne uredi ti osebnega življenja. Samo zapovejo ti, da se zraven terapij ne smeš drogirati ali piti."

"Ampak saj veste, j*be se 'džankiju'. Sploh ker, ko mu dajo tisto dozo, ne ve, kaj drugega početi sam s sabo. Veliko je takšnih, ki hodijo po metadon, potem pa se še drogirajo zraven."

"Zato je najpomembnejše pri zdravljenju, da razčistiš v glavi. Z drogo in vsem, kar prinese zraven, se moreš začeti dolgočasiti. Zamenjati jo moraš za nekaj boljšega," pravi in poudari, da je kar nekaj njegovih prijateljev sicer nehalo tudi zaradi lastne slabe izkušnje ali, ker je kak bližnji prijatelj umrl zaradi drog.

Sam se je odločil, da se odreče drogi zaradi duhovnosti

"Zaradi te sem šel v droge in šel bom iz droge. Prišel sem do konca, videl sem, da mi droga ne pomaga več pri širjenju zavesti. Zato sem se soočil z odvisnostjo, ki jo zdaj uspešno premagujem in se premikam naprej. Veliko meditiram. Poskušal bom širiti zavest brez vsake droge. Pokazale so mi, kakšen sem lahko, kaj vse obstaja."

"Veselim se, da bom očiščen drog. Ker že vidim, kaj vse me čaka, kaj vse bom počel," je optimističen.

Družba in droge

"Ko pa prideš iz vsega ven, pa pride najbolj zaj*ban del: družba. Še zmeraj si stigmatiziran kot 'džanki', še vedno pljunejo nate, ko te vidijo. Nimaš nobene dobre odskočne deske, pa še psihično si čisto na tleh. Zato je res težko priti iz tega," razlaga.

"Moral bi obstajati še kakšen način poleg komun, ki bi 'džankijem' pomagal vključiti se v družbo. Poleg tega pa bi morala družba narkomane manj stigmatizirati, biti bolj odprta. Vse v življenju so faze: če jih ne stigmatiziraš tako zelo, jih daš lažje čez, kot pa če se vsi in vse obesi nate. V življenju se zgodi vse živo."

"Ni prav, da o svojih stiskah ne smeš govoriti, ampak moraš nositi v sebi to breme, ga skrivati – če ne, je družba do tebe še grša, ti še bolj otežuje, da se vklopiš v normalo."

"Vsekakor bi pomagalo, če bi bila droga legalna"

"... in s tem bolj nadzorovana s strani države, zakonodaje, zdravstva. Tako bi bila tudi droga, ki je na trgu, bolj čista," razlaga, da je droga na našem tržišču le od 15 do 80-odstotna, saj ji zaradi zaslužka primešajo 'super mix', ki se ga po besedah Pangerca, da kupiti pri preprodajalcih mamil. V tem 'super mixu' naj bi bile snovi, ki so po njegovih besedah "škodljive, a ne tako kot droga. Uničujejo te počasi".

Pangerc meni, da bi moralo biti v Sloveniji tudi več vzgoje na temo drog: in to od ljudi, ki so  to izkusili in od zdravstvenih delavcev, ne socialnih delavk v šolah.

Poslanstvo: detabuizirati droge

Zato se je Pangerc odločil, da napiše knjigo Ljubljanski džanki. Upa, da je v knjigi pustil oris, kako je v sodobnem času videti narkomanstvo v Ljubljani: "Želel sem predstaviti narkomanski svet v Ljubljani vsem, ki jih zanima in socialnim delavcem." Hkrati upa, da bo z delom destigmatiziral drogo in da bo njegova zgodba služila v opomin drugim.

"Upam, da zaradi mojega dela, kakšen mladenič ne bo posegel po drogi," zaključi svojo misel in s tem tudi zapira poglavje o odvisnosti.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ