Boris Čok je tudi avtor knjig V siju mesečine ter V temi (ni) senc. Žal nam vreme ni dopuščalo, da bi zakurili kres, a takšna je narava – nepredvidljiva, in prav takšno jo moramo spoštovati. Ne glede na megleno vreme pa nam je Boris v pogovoru povedal veliko zanimivega o starih obredih in zimskem solsticiju ter nas spomnil na resničen smisel praznikov.
Kakšne so bile zime včasih?
"Kot prvo je bilo včasih pozimi dosti bolj mrzlo in veliko več snega, ki ga danes sploh ni več. Vzdušje je bilo čisto drugačno, bolj preprosto, bolj pristno in vezano na obrat sonca ter na naravo. Seveda so to vse prikrili prazniki in čaščenja nove vere – tuje nam vere. Čeprav nekateri zagovarjajo, da je to naša vera, to sploh ni res.
Bilo je ognjišče, ki je ogrevalo samo en prostor v hiši, vse ostalo je bilo zelo mrzlo. Ljudje so komaj čakali, da pride pomlad in toplota. Drugi problem pa je bil, ali bodo imeli dovolj hrane, da preživijo zimo. Včasih ni bilo trgovin, odvisni so bili popolnoma od zemlje. Poleg tega so bile številčne družine, v katerih je bilo tudi deset, enajst otrok. Res ni bilo lahko se prebiti skozi zimo. Prav zato je bila vsaka malenkost takrat izredno pomembna in čaščena.
Danes pa je vse izprijeno, potrošniško in pohlepno. Temu ne moremo reči praznik. Včasih nismo imeli utripajočih električnih lučk in vsega tega, bilo je čisto zemeljsko. Prazniki danes so izgubili tisti pravi smisel, ki so ga imeli nekoč.
Sam sem od malih nog živel v staroverski družini tako po očetovi kot po materini strani. Obredja so bila v tem zimskem času prisotna skoraj vsak dan. Seveda so bili pokristjanjeni, drugače ni šlo. Ampak kljub temu so se izredno oklepali starih običajev, ki so izhajali iz naše rodne vere, staroslovenske ali staroslovanske."
Slovenci imamo naravoverstvo v genih
"Ti obredi so se začeli opuščati, ko so prišli štedilniki in ni bilo več ognjišč. Moja babica Olga je še naredila en preprost obred v 70-ih letih, tako da je dala eno staro koreniko v štedilnik in naredila priprošnjo za dobro letino in dobro počutje družine. Povsem zamirati pa je začelo nekje v osemdesetih, devetdesetih letih, ko se je začel ta hiter razvoj, komoditeta in potrošništvo.
Najbolj me je pri teh obredih privlačilo, ker so bili tako spontani, da niso uporabljali nobenega gradiva. Vse je šlo skozi ustno izročilo, izreki, protiuroki, uroki, čaščenja, priprošnje, vse to je bilo spontano in prenešeno iz roda v rod. To ni bila religija, to ni bilo napisano, da moraš točno tako in tako delati. Vsaka vas ali vsaka skupnost je delala po svoje. Rodnoverci, staroverci so bili neke vrste naravovedci ali naravoverci. Slovenci imamo to v genih.
Če hočemo obstati in preživeti, ni druge možnosti, kot da se vrnemo k naravi.
Zame je moja cerkev narava in jo kot takšno tudi častim."
Celoten članek si preberite TUKAJ.
Prijavite se na naš novičnik, da ne zamudite naslednje epizode podkasta!
Voditeljica: Ana Vehovar
Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:
YOUTUBE / SPOTIFY / FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / SENSA.SI
