Lidija Bašič Jančar v pogovoru z urednico portala Sensa, Ano Vehovar, poudarja, da so nesoglasja med dvema različnima osebama naravna in zahtevajo veliko pogovora, ranljivosti ter stika z lastnimi občutki. Opaža, da današnje generacije iščejo več kot zgolj funkcionalnost in storilnost v odnosih.
Pravi partnerski odnos prinaša svobodo...
"Zdi se mi zelo pomembno, da greš v odnos z zavedanjem, da odnos prinaša svobodo. Ne, da ti nekaj vzame ali te prikrajša, ampak da ti v resnici daje. Da z odnosom veliko pridobiš. Da si lahko vedno bolj to, kar si. Da lahko poveš več, zaupaš več – in dobiš odziv nazaj. V odnosu postopoma postajaš vedno bolj ti, ker odnos ni nekaj, kar te omejuje, ampak nekaj, kar ti omogoči, da se razkriješ. Več imaš možnosti, da se izraziš. Da poveš, kar čutiš. Da svojo globino nekako izliješ.
Seveda lahko rečemo: "Saj sem lahko to, kar sem, tudi brez odnosa." Ampak kdo ti bo dal ogledalo? Kdo ti bo rekel: "Zdaj je trenutek, ko je napeto, ko je trenje med nama – zdaj bodi to, kar si. Zdaj povej. Zdaj bodi ranljiv." V odnosu je to težje, a prav zato bolj dragoceno.
In še nekaj pomembnega – eden ključnih delov partnerske poti je zavedanje, da je treba iti čez svoje vzorce. To je tisto, kar določa, ali lahko odnos raste ali ne. Vsak od nas nosi svoje vzorce – in prav v partnerstvu pridejo najbolj na površje. Ponavadi po letu ali dveh, ko se odnos poglobi, začnejo ti primarni vzorci prihajati na dan."
Kaj pomeni "predelati" svoje vzorce?
"Vzemimo za primer vzorec odmika. Če ima nekdo v partnerstvu vzorec odmikanja ali bega iz odnosa, je to zelo nefunkcionalen vzorec, ker preprečuje stik – pogovor, dogovor in pristen odziv drugega.
A nekoč ti je ta vzorec koristil. Ko si bil otrok, ti je pomagal preživeti. Ko sta imela starša veliko konfliktov, si se umaknil, da bi se zaščitil. Zato se kot odrasel še vedno avtomatsko umikaš, kadar pride do napetosti – čeprav ti to zdaj več ne koristi. Takrat si lahko rečeš: »Dobro, ta vzorec mi je takrat pomagal, zdaj pa mi ne pomaga več.« In začneš delati na tem.
Tisti trenutek, ko začutiš notranji vzgib, da bi se spet umaknil, pa se zavestno ustaviš in rečeš: »Ne, zdaj bom vztrajal.« To je tisto pravo vztrajanje v odnosih – ko ostaneš prisoten, tudi skozi neprijetna čutenja. Ko vztrajaš ob svojih težjih občutkih, ki jih partner v tebi prebuja – občutku, da nisi dovolj dober, da nisi slišan ali da si odveč – in o tem spregovoriš. S tem, ko o teh občutkih spregovoriš, že predeluješ svoje vzorce. To je trenutek rasti.
Potrebna je odločitev, da pogledaš, kje še vedno nosiš te stare, primarne odnose – in si dovoliš, da jih še enkrat začutiš. Da jih prepoznaš, razmejiš in rečeš: »To je bilo takrat, v preteklosti. Zdaj sem lahko drugačen.«
In potem počasi, korak za korakom, začneš spreminjati svoje odzive v partnerskem odnosu. Ali to lahko narediš sam ali potrebuješ pri tem strokovno pomoč terapevta, pa je odvisno od mnogih dejavnikov..."
Celoten intervju si lahko preberete tukaj.
Prijavite se na naš novičnik, da ne zamudite naslednje epizode podkasta!
Gost: Dr. Lidija Bašič Jančar
Voditeljica: Ana Vehovar
Spremljate nas lahko še na drugih kanalih:
YOUTUBE / SPOTIFY / FACEBOOK / INSTAGRAM / TIKTOK / SENSA.SI
