Intervju z igralsko legendo - Bojan Emeršič: "Zdi se mi, da nisem pogosto prva izbira!"

Harpagon je na denar groteskno mahnjen velikaš, ki si z dragocenimi bankovci celo mazili od preobilja hrane veličastno napihnjen trebuh, do živih bitij, predvsem svojih otrok, pa nima enako hvalevrednega odnosa. Protagonista Molierove klasike Skopuh je v predstavi ljubljanske Drame tokrat več kot uspešno utelesil Bojan Emeršič, eden najbolj prepoznavnih igralcev našega prostora in prvak ljubljanske Drame.  

Ima dve nagradi Borštnikovega srečanja, nekaj gongov popularnosti in vesno, uspešno torej pokriva vse segmente igralskega delovanja. Nepozabnih gledaliških vlog je v treh desetletjih, kar je član SNG Drama Ljubljana, nanizal kar nekaj, širša javnost pa ga verjetno najbolj pozna kot mladega saksofonista Davida iz legendarnega filma Babica gre na jug, nabritega štajerskega mesarja Zmaga Batino, voditelja oddaje Vzemi ali pusti, kirurga Jožeta Jarca v seriji Naša mala klinika in nazadnje nadutega lastnika restavracije Chateu de Philippe Rudija v ta hip priljubljeni humoristični seriji Ja, Chef!.  

V gledališkem listu, ki spremlja predstavo Skopuh, najdemo zanimivo besedilo o skopuhih skozi čas, v katerem avtor N'Toko lik skopuha vzporeja z nekaterimi kapitalisti današnjega časa, na primer Jožetom Anderličem, ki je javnost ob otvoritvi svojega prestižnega kompleksa Schellenburg razburil z izjavo o eliti in amorfni gmoti. Kako na to gledate sami, ste med pripravami na vlogo kaj razmišljali o tem, kdo so današnji skopuhi?

Seveda sem razmišljal o sodobnih skopuhih, ne ravno ko sem delal vlogo, ampak bolj v smislu nekega materiala, ki ga potrebuješ, da naseli tvojo podzavest, ko igraš. In moram reči, da je N'Tokovo besedilo nagovorilo tudi mene, ker sem razmišljal o enakih stvareh. Ne samo o Anderliču, gotovo pa tudi o njem. In o njem sem razmišljal ne toliko v kontekstu teh zadnjih stanovanj, ampak je imel ta človek že več takih izpadov.

V njegovi lasti so na primer tudi parkirišča pri kliničnem centru, ki so nesramno draga, ampak tam parkirajo vsi, ker ne vedo, kam drugam bi šli. Obiskovalci iz celotne Slovenije z minimalnimi plačami in pokojninami morajo, če želijo parkirati v bližini kliničnega centra, plačevati drago parkirnino. In premalokrat pomislimo na to, da če živiš na robu, ti je že 50 centov veliko, kaj šele tak znesek.  

Njega pa to seveda niti malo ne zanima. In predvsem to pove veliko o takih ljudeh, ki nimajo nobenega občutka. Denar jim daje moč in pravico, da ne glede na to, ali so popolnoma butasti ali pa imajo neko znanje, delijo določena mnenja. In tega jaz ne bi dovolil. Imej denar, počni z njim, kar želiš, ampak ne posiljuj ljudi s svojimi filozofijami, ki so povsem zgrešene ali celo škodljive.  

Pa mislite, da če bi si nekdo, kot je Anderlič, ogledal Skopuha – bi se mu zdela predstava kljub temu smešna? Bi se v liku sploh prepoznal? Predsednik vlade, na primer, se je na premieri nasmejal kar nekaj vašim replikam.  

Ja, saj sem mu morda tudi malo pomagal s tem, da sem mu dal idejo, kako naj narod še bolj strada s tem, da uvede koledar, kjer je enkrat več postnih dni (smeh). Naš Harpagon pravi: "Moj problem je stvar vse javne uprave." Ker dejansko je potem tako, da ti ljudje vplivajo na politiko, bodisi lokalno bodisi širše.

Ima pa skopuštvo seveda več oblik. Veliko je odvisno od načina življenja oziroma tega, kako si denimo živel v mladosti. Precej bogatih ljudi, ki so do denarja prišli z lastnim delom, je do svojega premoženja zelo strogih oziroma ga neradi delijo, ker so zanj pač veliko naredili. To je neka druga vrsta skopuštva – ščitiš svoje preteklo delo, preprečiti želiš, da bi spet prišel v neprijetno situacijo, ko nisi imel veliko. Ampak mislim, da naš skopuh, kot je napisan in kot smo ga mi delali, spada v drugo vrsto: med tiste, ki pa so preprosto obsedeni z denarjem. Občuti skoraj strast do denarja, kar se mi zdi pa ena največjih nevarnosti.  

Kajti v trenutku, ko se ti zaljubiš v denar oziroma ti postane denar vse, vsi človeški odnosi na nek način razpadejo. Ne more več obstajati ljubezen kot taka, druga čustva, obstaja samo ta denar in vsi naokoli se morajo ravnati tako, da denar ostaja varen. Enako ravna Harpagon, ki ima do denarja skorajda erotičen odnos. To sem želel prikazati tudi skozi to maziljenje z denarjem ... 

 

To je bila torej vaša ideja?

Ja, reči moram, da sva imela z režiserjem Slobodanom Unkovskim izjemno simpatičen odnos, ki mi je bil zelo všeč. On že dolgo ni delal pri nas in sploh ni imel pregleda nad tem, kdo v tej hiši še dela. Zasedbo je tako v resnici dobil na priporočilo Drame in jo sprejel, potem pa smo se spoznavali med samim procesom. Tudi predstava je zato oblikovana tako, da nas je velik del študija v bistvu gnal v to, da smo improvizirali in se igrali.  

Sicer je že povedal, kaj si želi od določene scene in podobno, mi pa smo tudi izrazili svoje želje. Prek tega je spoznaval naše sposobnosti, naše omejitve, in slej ko prej sem videl, da mi je začel zaupati, saj sem veliko razmišljal o tem liku in iz njega jemal stvari, za katere se mi je zdelo, da jih potrebujem, da ustvarim vlogo. Zato sem si tudi sam upal predlagati marsikaj.

Pri tem maziljenju je seveda tudi Unkovski izrazil željo, da bi bilo to, kar bi ponazarjalo njegov odnos do denarja, nekaj posebnega. Najprej sem razmišljal o tem, da bi se valjal po denarju in podobno, ampak se mi je potem zazdelo, da bo moralo biti nekaj bolj enostavnega. Da svoj že tako nažrt 'vamp' maziliš s tem denarjem, medtem ko ljudi gledaš v oči ... to se mi zdi, da je kar dobro uspelo. (smeh)  

Rekli ste že, da ste si res želeli biti del te prestave, poskušali ste prestaviti celo bolezen, da bi le sodelovali z režiserjem Unkovskim.  

V resnici sploh ne vem točno, kdaj sem to rekel, to se mi pogosto dogaja, da nekaj berem o sebi in mi nič ni jasno. (smeh) Ampak seveda je res, da je Unkovski legendarna oseba v tem, balkanskem gledališkem prostoru. Že dolgo ni delal pri nas, najbrž je že kakih dvajset let od tega. Pripada tisti zlati generaciji režiserjev, Korun, Jovanović in tako dalje, in nekatere njegove predstave so v jugoslovansko zgodovino zapisane kot vrhunske, poleg tega je veliko delal v tujini, v ZDA in še kje. Je tudi režiser, ki jemlje gledališče zelo resno in moram reči, da smo imeli s tem mogoče največ težav, ker z mladimi, ki danes v glavnem delajo, je drugače – nimajo več nekega zgodovinskega spomina oziroma zavedanja, da obstaja neka preteklost, za katero je treba vedeti, da iz nje izhajamo.  

Kajti ni pomembno, kaj mi danes delamo, tudi če je boljše, bolj moderno ali kakorkoli: vse bolj ali manj izhaja iz dediščine nekih ljudi, ki so to naredili pred tabo, ti pa si samo uporabnik teh vsebin, čeprav misliš, da si avtor. In to velikokrat pozabljamo. Mislim, saj to je značilno za starejše, da ves čas govorijo, kako je bilo včasih bolje, ne bi rad izpadel tak, ampak vseeno smo mi mogoče zadnje generacija, ki so jo učili in nam vcepili, da je tisto pred nami absolutno treba spoštovati, če hočeš sebe ali svoj način dela jemati kot nekaj resnega. In to se danes pozablja.  

Ampak zdi se, da so mlajše generacije opravile s to prtljago.  

Ja, razumljivo, ker je svet tak. Gledam vse te TikToke, no, ne gledam zares, ampak vsaj nek približen stik s tem imam ... in ves čas se samo reciklira stvari. Sploh ni več pomembno nič drugega kot le to, ali te nekaj pritegne ali ne. Brez konteksta. In tu se mi zdi, da si siromašimo svet. Spomnim se sedemdesetih let, ko smo bili mladi in smo se srečevali z glasbo, gledališčem in vsem, kar nam je pač od umetnosti prihajalo nasproti, pod roke, na ušesa in pred oči.

Razpravljali smo na primer o kitarskem solu Led Zeppelinov, ki je zaznamoval rock glasbo za nadaljnjih dvajset let ... Če poznaš te stvari, ki so res prelomno vplivale na vse, kar danes počnemo, to drugače vrednotiš. Mladi ljudje bi se morali zato vseeno malo bolj zavedat, kdo jim je pokazal pot, po kateri danes hodijo.  

Če še malo ostaneva pri Skopuhu: bi zase rekli, da imate zdrav odnos do denarja?  

Izhajam iz preproste delavske družine, nikoli nismo živeli v nekem strašnem obilju, po drugi strani mi pa ni nič manjkalo, ker je bil sistem Jugoslavije tak, da ni bilo takšnih ogromnih razlik. Ampak vendarle sem v Ljubljano prišel brez pomoči staršev, sam sem moral plačevati stroške in služiti denar za življenje, ki sem ga želel tukaj živeti. Seveda me je to pognalo v raznorazne avanture v smislu kakšnih reklam in stvari, ki niso spadale samo v okvir gledališča. Toda v resnici sem bil tega vesel, saj sem vedno čutil, da imam v sebi neko to igralsko dvojnost.

Drami sem zvest 32 let, tu sem pustil več kot polovico življenja. A po drugi strani sem vedel, da imam tudi talente, ki jih tu, v gledališču, absolutno ne bom mogel izživeti, se mi jih je pa zdelo škoda. Tako da sem se zato spuščal v te avanture. Ni bil pa denar motiv, pač pa posledica.

Vedno sem ostajal zvest samemu sebi, in še danes sem, tako da nisem delal stvari, če nisem imel občutka, da lahko iz nečesa naredim več, kot si tisti, ki si želi z mano delati, sploh predstavlja. Če sem začutil, da ta možnost obstaja, sem se spustil v zgodbo, nikoli pa nisem rekel samo: "Aaa, denar!"  

Tako da, ja, rekel bi, da imam zdrav odnos, saj mi je denar vedno pomenil le to, kar verjetno pomeni večini normalnih ljudi. Sredstvo, s katerim si lahko kupiš reči, ki te zanimajo in si omogočiš nekatere izkušnje. Vse življenje sem rad potoval, tako da je ogromno denarja šlo v to.

Od mladosti sem sanjal tudi o hiši, saj smo z družino vedno živeli v hiši – v ljubljanskih blokih, v študentskih stanovanjih, se res nisem počutil udobno, tako da me ni bilo absolutno nič doma, samo spat sem prišel ali pa še to ne, potem pa zjutraj spet ven. Zato sem si na starejša leta privoščil tudi hiško, točno tako, kot sem si želel, in to je vse.  

Ničesar več od tega nisem ustvaril, nobenih hudih rezerv ali milijonov. Veliko mi pomeni le še neka osnovna varnost, zdaj ko imam družino: da če se mi karkoli zgodi, da so vsaj mikro časa varni, dokler ne začnejo v glavah spet funkcionirati, to pa lahko traja kako leto, dve. Samo o tem razmišljam v kontekstu denarja, čisto nič drugega.  

Omenili ste, da ste prišli v Ljubljano v študentskih letih. Od takrat živite in delujete v Ljubljani, ste pa rojen Mariborčan. Kako gledate na vse, kar se je z obema 'vašima' mestoma zgodilo v tem času – Ljubljana doživlja gentrifikacijo in se je marsikje preobrazila v kuliso za bogate turiste, za Maribor pa včasih kdo namigne, da je postal mesto duhov ...  

Maribor imam še zmeraj zelo rad, še vedno je moje mesto. Res je, da zdaj že dlje živim v Ljubljani, ampak sem najbrž malo nostalgik in mi strašno veliko pomeni preteklost, več kot prihodnost. Nikoli me ni posebej navduševala znanstvena fantastika, stvari v prihodnosti in druge dimenzije me vsekakor ne privlačijo do te mere kot stvari, ki so se v resnici zgodile in so name vplivale.  

Moja mladost v Mariboru je bila res zelo lepa. Maribor je bil v tistem času, v sedemdesetih in začetku osemdesetih, mesto, zelo intenzivno na področju kulture in tako dalje, kar danes žal ni več. To se je popolnoma izgubilo in je potisnjeno v neke kotičke le še za izbrance in redke obiskovalce.

Včasih pa je bilo dogajanje res intenzivno: od baročnih koncertov, Pulj po Pulju, kjer so se vrteli vsi filmi puljskega filmskega festivala, Borštnikovega srečanja, kjer sem delal še kot študent, še preden sem šel na akademijo ... to življenje mi je res prineslo ogromno lepih stvari in imam ga v krasnem spominu, res pa je, da ko pridem v mesto zdaj, ga nekako ne spoznam več. Vem, kam grem lahko na kavo in tako dalje, o njem pa nič kaj dosti. Tudi svet se je zelo spremenil.  

V Ljubljani po drugi strani rad živim. Ponuja dovolj, da si lahko uresničiš neke želje: vrhunske predstave, perfektne koncerte, imaš manjše klube in podobno ... tako da mi je tozadevno všeč. Je pa tako, da nobenega mesta ne moreš poznati v celoti, kajti človek večino svojega časa preživi na neki mikro relaciji. Greš v službo, domov, na trening, imaš priljubljen lokal, dva prijatelja in to je to. In se ti svet zoža. Jaz ne potrebujem celega mesta, dovolj sta mi center in tržnica, pa tja dol do Murgel, do doma. Šiške recimo sploh ne poznam, Bežigrada tudi ne ... ampak tako je pač življenje. Ko si mlad in raziskuješ svet, je seveda drugače, potem ko se nekje ustališ, se pa konča. Tako da mi je Ljubljana kar všeč in bi težko živel v Mariboru, ima pa to mesto v meni zelo globoke korenine, ki pa so v resnici bistvo vsakega drevesa.   

Ste eden najbolj tako kritiško kot komercialno nagrajevanih in priljubljenih igralcev. Vaš razpon je širok: od najzahtevnejših vlog na gledaliških deskah do nepozabnih filmskih vlog pa likov v serijah in TV-oddajah, kot je Zmago Batina v Vzemi ali pusti ... kako ste ves čas uspešno vzdrževali to ravnovesje?  

Te stvari so zelo odvisne tudi od sreče. In rečem lahko, da sem imel v svojem življenju kar veliko sreče. Resda hvala bogu, da sem imel tudi dovolj talenta, da sem lahko izkoristil srečna naključja, ampak ... že če pogledava film Babica gre na jug: zame je bila to takrat prelomna vloga, ampak v resnici sploh nisem bil prva izbira zanjo. Mislim, da sem bil celo tretja ali druga, saj ne vem. Tako pač je.  

Tudi sam pri sebi čutim, da nisem človek, ki bi bil pogosto prva izbira. Zagotovo kdaj sem, ampak velikokrat pa tudi ne. To pomeni, da sem prišel po nekem naključju do tega, da je nekdo rekel: "Potem bomo pa poskusili z Emeršičem!" (smeh) in se je dobro izteklo. Zakaj je tako, ne vem. Saj sem res malo poseben. Nisem ravno univerzalni igralec; mogoče sem za to tudi malo premajhen. (smeh)  

Kdo pa sploh je, po vaše?  

Nekaj jih je gotovo. Jernej Šugman je recimo bil. On je bil lahko odličen komik, lahko pa tudi povsem druga skrajnost, ko je igral izjemno težke, tragične like. V obojem je bil dober. Saj sem tudi jaz lahko, ampak mene si je treba za to izbrati, on pa se ponujal kot človek, kot persona. Ne glede na to, da bodo kolegi ali kdo drug zdaj majčkeno zastrigli z ušesi, trdim, da so vizualije pomembne. Kako si ti videti, fizično. Ker ravno ta fizis potem lahko nadomesti marsikaj. Obstajajo igralci, ki imajo tak fizis, da jih samo oblečeš v frak, pa takoj izpadejo največji gospodje in intelektualci. Nekdo drug pa ne.  

Fizis je pomemben, tvoj obraz je pomemben ... to je prva stvar, ki jo človek sploh pogleda, ko stopiš na oder. In verjetno je tudi to botrovalo temu, da sem bolj kot ne lovil te svoje uspešne trenutke, dokler se nisem usidral kot nekdo, ki se mu se lahko zaupa. Ko so ljudje vedeli, da karkoli vzamem, vzamem precej zares. Ni mi pa žal za nobeno stvar, ki sem jo delal, ne komercialno ne katero druge, sploh pa ne tukaj notri, v gledališču.  

Res pa je, da sem včasih razmišljal, koliko me je vse to stalo. Gotovo je veliko nekih filmov ali drugih projektov, ki jih nisem dobil, ker je nekdo rekel: ne morem imeti njega, ki mi tam vodi to oddajo na TV, na filmu bi raje imel nekoga, ki ga ne poznajo, ne pa da ga ljudje vidijo in rečejo: aha, Zmago Batina. (smeh)

Če bi šel po drugi poti in se zavezal temu, da bi delal samo resne stvari, bi bilo najbrž drugače. Vendar nisem toliko skrbel za igralsko biografijo kot za to, kje se lahko čim bolj izpolnim. Po drugi strani: če ne bi šel v to, čisto mogoče, da me danes živ bog ne bi poznal. Tako da s tega vidika je pa to nek plus, tudi za Dramo. So pa v Drami precej dolgo potrebovali, da so ugotovili, da ljudje, ki so obče prepoznavni, gledališču v bistvu prinesejo novo občinstvo. Danes je strašen magnet za ljudi na primer Jurij Zrnec.  

Vaša obča prepoznavnost je zrasla ravno z Zmagom Batino in serijo Naša mala klinika, kar se je, če se ne motim, dogajalo v približno istem času. To je bilo tudi obdobje, ko je imela televizija še posebej veliko moč. Od tega sta zdaj že skoraj dve desetletji, se še spomnite, kako ste to doživljali to nenadno pozornost javnosti in medijev?   

Zmago Batina je pravzaprav, iskreno povedano, res lik, ki je naredil neko mojo persono. A je šlo tudi tukaj za srečo. Lik je bil namreč narejen izključno in samo za potrebe prireditve Viktorji, ki sem jo vodil. Po končani prireditvi sem ga nekako pokopal in nisem več razmišljal o njem, a so se na POP TV spomnili, da bi ga imeli v oddaji. Potem se je to začelo kotaliti in na koncu je imel lik res lepo, dolgo življenje. Se je pa vse to dogajalo čisto spontano, jaz sem se samo odzival. Oba z Markom Naberšnikom, ki sva naredila koncept za to, sva bila ponosna nanj in ga imela rada, pa še danes ga imam.  

Je bila pa takrat televizija res na vrhuncu oziroma se je POP TV strahotno razvijal, imel je res velike apetite. Tako da sem to sprejel tudi zato, ker sem vedel, da so tudi oni ambiciozni. Velikokrat me je namreč zmotilo, ko sem sodeloval pri stvareh, pri katerih je bilo jasno, da tisti, ki te vabijo zraven, nimajo nekih ambicij, ampak bi samo radi, da jim to nekdo spelje. Nihče se ne potrudi, če to začuti. Vzemi ali pusti pa je bila ena tistih oddaj, kjer sem takoj začutil, da s tem likom lahko dvignem vse skupaj na višji nivo, iz običajnega formata naredim nek hit. In res: oddaja je bila najprej mišljena le za prehodno obdobje, potem pa je ostala na sporedu štiri leta.  

Kaj pa kuhanje pred kamero? Tudi to ste nekaj časa počeli, bi se česa podobnega še kdaj lotili?  

Spet naključje. (smeh) V tem primeru so pa na RTV snubili nas, bolj izpostavljene igralce, za razne televizijske projekte, a smo se jih večinoma izogibali. Z Gregorjem Bakovičem, s katerim sva se takrat res veliko družila, sva dobivala veliko ponudb, a sva jih redno odklanjala. Dokler nisva nekoč rekla: če bi karkoli delala, bi kuharsko oddajo. Vzor nama je bil Ivan Ivačič, naša in jugoslovanska kuharska legenda, ki je vse sestavine lepo odmeril s pomočjo skodelic in to kazal ljudem, drugih kuharjev pa takrat v bistvu ni bilo.

In ni minilo pol leta, ko sva to ponudbo že imela. Ker takrat nisva več imela moči, da bi se upirala, sva jo sprejela in spet je nastala precej uspešna zgodba. Danes to seveda ne pomeni nič več, ker so televizijski kuharji noro napredovali, ampak za tiste čase je bilo pa super. In to je bilo še pred Jamiejem Oliverjem, tako da se rada šaliva, da ko je Jamie še posodo pomival, sva midva že kuhala naokoli. (smeh)  

Vaša igralska kariera se razteza čez tri desetletja. Vaš igralski kolega Branko Šturbej je pred kratkim dejal, da je ta poklic tek na dolge proge in če nimaš v sebi tega koda ali gena, se na pol poti lahko ustaviš, upehaš. Ste bili kdaj v taki fazi? Imate še vedno toliko igralske kondicije kot na začetku ali se je kaj spremenilo?  

Dobro je povedal, to je res, k temu bi dodal le to, da v tem poklicu obstaja neko precej dolgo obdobje, ko, če si talentiran in če imaš to srečo, lahko sodeluješ pri kreativnem delu. Ta hribček gre dolgo navzgor in takrat se ti to da, grizeš to strmino, želiš si še boljše, želiš si sodelovati pri stvareh, ki vplivajo na družbo ... pri meni je bilo to obdobje Janeza Pipana v Drami, prvih 15 let, na to gledam kot na res sončno obdobje tega teatra, pa mojem celo eno najsvetlejših obdobij. Pipan je res skrbel za repertoar in za to, kako je z nami delal, nas oblikoval ...   Mi smo bili takrat še zelo mladi in v to hišo se ni prišlo kar tako, ampak si moral dati skozi kar dolgo pot, da si prišel do neke veljave.

Starejši igralci, kot sta bila denimo Majda Potokar ali Polde Bibič, so bili za nas takrat kot neki monumenti, neverjetno smo jih spoštovali. Kipi, ne ljudje. (smeh) Mi smo pa prišli neobremenjeni in smo na nek način odprli okna te hiše. Moram reči, da so se največji v trenutku zagreli za nas in nas imeli tako radi, da nismo mogli verjeti. Mi pa smo jahali ta val dolgo in se zelo trudili. Ampak potem pa pride obdobje, ko pa se to nekje neha. In gre nekaj časa po ravnem, potem pa začne počasi padati. In takrat pride do tega, da začneš čutiti, da si se nekih stvari popolnoma naigral in povedal vse, kar imaš.  

Takrat napoči odgovornost. Obdržati moraš nivo, nimaš pa več take inspiracije, elana, oziroma težje te je zanimirati za neke stvari, neke norosti. Tako da to je mogoče izziv, pridejo pa s starostjo določene izkušnje. Jaz se na primer, povsem iskreno, zadnjih pet let čutim absolutno najbolj v formi. Psihofizično sem tako narejen, da se mi zdi, da ni stvari, ki je ne bi mogel zapopasti. Pa še vse izkušnje, gledališke in človeške, se, se mi zdi, nekako nakopičijo. Tako da se mi zdi, da sem zdaj tako poln in se mi zdi škoda, kadar me ljudje ne opazijo ali pa ne želijo angažirati zaradi česarkoli že. Žal bi mi bilo, če tega časa ne bi koristno porabil in to srečo imam, da se skoraj vsako leto zgodi nekaj, kar mi je v izziv.  

Kar impresivno za nekoga, ki je v igralskem poklicu pravzaprav pristal po naključju.  

To je res, do tega me je vodila neka mladostna razigranost. Hodil sem na srednjo gradbeno šolo in tam smo se našli skupinica ljudi, ki nismo prav zares spadali tja. Jaz na primer nisem šel na to šolo, ker bi želel biti gradbenik, ampak ker je šel tja moj prijatelj. Mi smo potem skupaj počeli stvari, ki niso bile povsem po šolskem nareku. Bili smo lumpi, kot se reče, tako da mi je ob neki priložnosti grozila tudi kazen. Moral bi dobiti ukor pred izključitvijo, alternativa pa je bila, da osmega februarja nekaj recitiram na šolski proslavi. Seveda sem si izbral to. (smeh)  

Odločil sem se, da bom recitiral celoten Prešernov Krst pri Savici, ki sem se ga dejansko naučil na pamet. (smeh) Spomnim se, kakšen vtis je to takrat naredilo na gradbince: moja interpretacija, da to tam razlagam na pamet ... na tej proslavi je bil tudi Vlado Novak, ker so igralci takrat veliko hodili naokoli po šolah, in mojim učiteljem je rekel – ta pubec je pa nadarjen. To so mi povedali in rekli, da bom gotovo igralec. Jaz pa takrat sploh pojma nisem imel, kako to gre, kako sploh postaneš igralec ... ampak tukaj se je ta pot začela.  

Morda vas zanima tudi:

• Intervju z igralcem Jernejem Gašperinom
• Pia Zemljič o gledališču, družini in (ne)izpolnjenih željah
• Branko in Timon Šturbej: dvojni intervju

Kaj pa ekonomija, ki ste jo nekaj časa študirali?  

To je bilo pa bolj samo zaradi vojske. Imeli smo namreč obvezni vojaški rok, ki naj bi trajal 15 mesecev, če si vpisal nek študij, pa le eno leto. 12+3 se je reklo temu. Sicer sem na prvi stopnji naredil vse izpite in morda bi celo nadaljeval, ampak sem tako rinil v to igranje, da potem, ko sem prišel na akademijo, je bilo to to.   

Za konec: ste tudi navdušen navijač ...  

Športno navijaštvo je po mojem mnenju nek poseben proces. Ne moreš se odločiti, da boš navijač, to je v krvi. Ko gledaš neko tekmo, slej ko prej vidiš, da za nekoga stiskaš zobe. Jaz sem v nogometu od nekdaj navijač Maribora, kar se tiče košarke, pa sva s pokojnim Šugijem rada hodila na tekme Olimpije. Na splošno imam rad šport, sploh športe z žogo, in rad sem navijač.  

Sicer pa o mojem navijaštvu najbrž največ pove naslednja anekdota: ko sva z ženo dobila prvega otroka in sva ga prvič peljala ven z vozičkom, vsa ponosna, je bilo to ravno na dan tekme Maribor - Olimpija. Mariborski navijači so se zbrali okoli Prešernovega spomenika in tam navijali, Green Dragonsi pa so prežali po bližnjih kotih, da bi jih napadli, ampak so mariborski to pravočasno zaznali.

Tako smo se mi po nekem naključju znašli ravno sredi stampeda teh več sto navijačev Maribora, ki so v diru planili na Green Dragonse, začeli naokoli metati kozarce, pepelnike in podobno. Sploh nisem dojel, da tečejo direktno proti nam. Žena se je z otrokom vsa prestrašena umikala k robu, nakar se glavni navijač zadere: "Pusti Emeršiča, on je naš!" Tako se je vse dobro končalo. (smeh) 

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol