Nazaj

Sara Idzig (plesno-gibalna psihoterapija): Vsaka travma se zapiše v telo

42.158 ogledov

Gostja v Sensa podkastu je bila tokrat Sara Idzig, magistra plesno-gibalne psihoterapije, ki je zaključila študij na University of Derby v Angliji. Z voditeljico Ano Vehovar sta govorili o travmah, podedovanih travmah in o vlogi telesa pri predelovanju travm. 

Veliko ljudi gre v procesu predelovanja travm mimo telesa

"Opažam, da gre veliko ljudi v današnji družbi mimo telesa. Lahko gremo mimo telesa, ampak le do neke točke. Če ne vključujemo telesa, proces dela na sebi ni celosten. Premike v življenju lahko delamo samo skozi svoje telo, tudi notranji premiki se zgodijo s premikom telesa. Če telo spustimo, je v resnici kot da naslavljamo samo neko površinsko plast. 

Telo je z nami v vsaki izkušnji. Tudi če govorimo o podedovanih travmah, smo obstajali že v telesu naše babice, že takrat smo bili prisotni kot celica. Vsaka izkušnja, tako pozitivna kot travmatična, se zapiše v telo. Zato je telo tisti prvi mediji, h kateremu naj bi šli, da lahko pridemo do vsebin, vzorcev, ki izhajajo recimo iz preverbalne dobe.

Za telo je neka stresna situacija šok, ki se kasneje odraža v zakrčenosti, v zamrznitvi in to povzroči, da se nek vzorec v življenju ves čas ponavlja." 

Noge kažejo resnico

"Opažam, da kadar želimo narediti zelo dober vtis in se trudimo, da smo prijazni, naše noge običajno odražajo nekaj drugega; ali stiskamo prste na nogah, jih prekrižamo, se zibamo ali pa jih morda obrnemo na noter. Noge so tisti del telesa, ki ga manjkrat nadziramo, še posebej v današnjem online svetu, ko pogosto ta del telesa skrivamo."

Skrivnosti - najhuje je, ko nekaj ne vemo

Če nosimo skrivnosti, je to tako, kot da ves čas nosimo neko škatlico v rokah. Če se želim potem ukvarjati s svojim otrokom, imamo na voljo samo eno roko, saj v drugi roki držimo to škatlico. Ves čas en del nas drži to škatlico in ne moremo sproščeno bivati in se odzivati. Prav tako pa nam vsaka travma v telesu vzame ogromno energije. 

Najhuje je, ko stvari ne vemo. Najbolj stresno je, ko se nimaš na nič upreti. Samo nekaj se mi dogaja, ne morem pa tega z ničemer povezati. Nevednost je zelo stresna za telo. Če živimo v nevednosti, pa je to nenehen stres. Kar ni izraženo, je izraženo na drugačen način - izraža se skozi telo. Tudi če starši nekaj zamolčijo, se to izraža, ampak ne z besedami. Otrok čuti, da je nekaj tam in potem je zmeden. Kaj zdaj poslušati? To, kar čutim in vidim na telesnem nivoju, ali to, kar mi nekdo govori ali ne govori? Otrok vse bere, tudi odrasli znamo, ampak smo se naučili, da morda nočemo vsega brati in bolje filtriramo."

Prisluhnite Sarinemu pogledu na podedovane travme skozi plesno-gibalno psihoterapijo.

Vprašanja iz podkasta:

  • Zakaj je vloga telesa pri predelovanju travm in vzpostavljanju sprememb v življenju tako pomembna? Kaj se zgodi, če želimo iti mimo telesa in ga ne vključujemo v procesih dela na sebi ter se osredotočamo samo na zavest?
  • Kako nam lahko naše telo, naši občutki v telesu pomagajo najti ključe do tistih travm, ki nimajo zavestne slike ali racionalne razlage?
  • Kaj se dogaja v telesu, ko doživi travmo?
  • Kako okrepiti kapaciteto za močna čustva, da zmoremo prenesti močnejša čustva ne da bi ob tem zbežali stran od telesa? 
  • Kaj je namen tega, da se travma deduje, kaj je njen smisel?
  • Je pomembno, da naredimo družinsko drevo oz. genogram?
  • Kako je na nas vplivalo okolje, v katerem so živele naše babice in dedki? 
  • Kako lahko občutimo svoje prednike v sebi?
  • Kako pomembno je, kaj doživlja mama medtem ko je noseča?
  • Starost oziroma trenutek, v katerem se pojavijo določeni simptomi ali težave - ni naključen. Kaj je dobro raziskati, ko se nam v življenju pojavi določena težava, določen simptom?
  • Na kak način pristopati do temnih družinskih skrivnosti?
  • Na koncu pa Sara z nami deli še preprosto vajo iz plesno-gibalne psihoterapije.